Življenje je izjemno pestro in raznoliko in kaj hitro se nam lahko zgodi, da hodimo pa samem robu le tega. Gotovo je ena od takih oseb vaški posebnež,
kot se imenuje sam in ga prijatelji radi zbadajo tudi Rudi Roudi, Šiškar, brez katerega Šiška danes ne bi bila to kar je. In če boste zavili na slastni hamburger ali poletni
koncert v Franci na Balanci se bo njegov smeh zaslišal že iza ovinka ali pa se bo ravno pripravljal s svojim mini motorjem.
In poglejmo, kako lahko navdušenje nad izdelavo japonskih nožev postane oaza, kjer Rudi najde svoj duševni mir, ob mislih na drage prijatelje,
naravo in živali, ki jih ima izjemno rad. Nešteto prebitih ur za kovaškim nakovalom zato, da ti uspe izdelati nekaj tako zelo ostrega in hkrati izjemno
unikatno lepega, kar sodobni moški v kuhinji z veseljem prime v roke, tako tudi vrhunski kuharji in njegovi prijatelji. Saj veste rezanje na ozke rezine, je tako še lažje in prijetnejše in naj še kdo reče, da ne gre ljubezen tudi skozi želodec. Naš sogovornik je več kot dokaz za to in njegov šarm se izkaže skozi ljubezen do živali
in sočloveka. Če česa Rudi ne mara so to neiskreni ljudje, ki pa jih je danes obilo, zato je stik z naravo in živalmi zanj toliko bolj pomemben. Made in Šiška odpira nove korake in nove poti in zgled, da je v življenju vse mogoče, če se le tega lotite na pravi način.

Ste človek, ki je v življenju prestal velike preizkušnje. Katera pa je bila najtežja?
Mojo najtežjo življenjsko preizkušnjo predstavlja petletno prestajanje zaporne kazni, ki pa je prineslo nekaj dobrega. Namreč, tamkaj je bila livarna, kjer sem se navdušil nad delom z železom. Ko sem se vrnil domov, sem zaradi ljubezni do konj, ki jo čutim že od ranega otroštva, začel izdelovati podkve in nože za čiščenje kopit. To so bili prvi noži, izdelani v moji lastni režiji, ki so me prav navdihnili. Imel sem tudi svojega konja z imenom Gorostias. Bil je prekrasen policijski konj, ki pa nekako ni maral policistov. Midva sva se takoj ujela; postal je moj vsakodnevni spremljevalec, ki je poskrbel za moj duhovni odklop.

Kako pa gledate na svoje otroštvo in na današnjo mladino?
Današnja mladina?To je aktualna tema. Mi smo bili ‘naravni’, zdaj pa je vse drugače: telefoni, računalniki, droga, družbena omrežja. Mi smo se družili na drugačnih nivojih. Rojen sem v Šiški in s skupino dobrih prijateljev sem hodil na plese. Seveda smo se še drugače zabavali, a najhuje, kar se je kdaj dogajalo, so bili pretepi. Kot otrok sem imel tudi pse in mačke, vsak prosti trenutek pa sem izkoristil za obisk pri kmetu v Dravljah, da sem bil v stiku s konji. Tam sem se naučil tudi jahati, najprej seveda brez sedla. Konji so bili takrat zelo dragi – ni ga mogel imeti vsak – in zato sem pomagal na kmetiji, da sem bil lahko v stiku z njimi.

Čeprav se včasih zdi, da človek hodi po robu prepada, se življenjsko zgodbo vendarle da pozitivno razplesti, kajne?
Kot mulec sem neprestano hodil po robu, predvsem zaradi pretepov. Kradli pa takrat nismo nikoli. ‘Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most’, pravi pregovor, a tako je, ko si mlad. Kasneje me je sistem prisilil, da sem se umiril, leta in izkušnje pa tudi prinesejo svoje. Moja mladost je bila burna; velikokrat sem se nehote zapletel v težave, vendar sem vedno ohranil občutek za pravičnost in pozitivno naravnanost. Zato me imajo ljudje radi. Če ne bi nosil pozitivnega naboja, ne vem, kje bi danes bil.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji David, za moške s STILOM št. 30

Recommended Posts