Ljubljanska Drama premierno predstavlja dve krstni uprizoritvi: v Mali drami odrsko izpoved Polone Vetrih Ne pozabite na rože v režiji Ivane Djilas in v okviru Drama Laboratorija avtorski projekt režiserja Mateja Filipčiča Diracov akord na levem odru.

V Mali drami bo v petek, 19. oktobra, ob 20.00 krstno uprizorjena odrska izpoved Polone Vetrih Ne pozabite na rožev kateri priznana in priljubljena slovenska gledališka umetnica, upokojena članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana, odkrito spregovori o svoji igralski poti in se ob tem dotakne tudi minevanja igralskega poklica in življenja. Ob Poloni Vetrih v uprizoritvi nastopa violončelistka Lara Bešić. Premieri bo sledila še prva ponovitev, v soboto, 20. oktobra, ob 20.00, in nove ponovitve v nadaljevanju sezone. V sredo, 24. oktobra, ob 19.00 pa bo na levem odru v okviru Drama Laboratorija krstno uprizorjen matematično-fizikalni croquis Diracov akord, avtorski projekt režiserja in scenografa Mateja Filipčiča. V koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Umetniškega društva Osum nastopajo Jožica Avbelj, Boris Cavazza in Darja Zgonc. Premieri bodo v oktobru sledile še prve ponovitve 25. in 28. oktobra ob 19.00, 26. in 27. oktobra ob 17.30 ter 29. oktobra ob 22.00.

Odrska izpoved Polone Vetrih Ne pozabite na rože v režiji Ivane Djilas

Gledališki oder je poln rož. Na enem koncu je klavir, nekje zraven sedi violončelistka. Oder je pripravljen, predstava se lahko začne. Igralko, ki vstopi, publika takoj prepozna – večino svoje kariere je igrala prav v tem gledališču. Zdaj je v pokoju in prišla je, da pove, kar se ji zdi, da je po vseh teh letih igranja vredno in pomembno povedati. Da se ozre v preteklost in prešteje, kar je pustila za sabo: vloge, režiserje, odrske sopotnike, kostume, šopke rož, izposojene identitete, odre, na katerih je stala, pisma oboževalcev, pisma sovražnikov, uspehe in nikoli izpolnjena pričakovanja. Čas je, da sebi in drugim položi račune in se poslovi od stvari, ki so zanjo minile. Toda – ali so res? »Saj ne moreš na ukaz nehati biti igralka, ko pa ti oder vendarle pripada, je del tebe,« razmišlja Vetrihova. V procesu študija za uprizoritev Ne pozabite na rože, ki se je začel kot raziskovanje življenja velike igralke Marije Nablocke, je ustvarjalna ekipa prišla do presenetljivega spoznanja, kako malo zapisov in drugih arhivskih gradiv je pravzaprav ostalo za to slavno igralko. Ta ugotovitev je ustvarjalce vodila dalje v razmišljanje o minljivosti, s katero se neizbežno sreča vsak. »So stvari, ki te izberejo, in tiste, ki jih izbereš. Kdo izbere koga v dvojcu oder – igralka? Kdo komu bolj pripada? Življenje velikih igralk je, vsaj od zunaj, čudovito: odrske luči, sprejemi, šampanjec; oboževalci, pisma občudovanja in rože, ki jih je včasih za celo cvetličarno. In potem jo lepega dne kje na stopnicah ali vratih garderobe ujame groza, ki se ji reče – upokojitev. Kar tako, nepričakovano; od kod, hudiča, se je vzela? Leta gor ali dol, mamljivi šepet odra ne potihne, igralka hoče še leteti, igra jo še vedno dviga v zrak, da ne čuti tal pod nogami. Ali mora res do smrti čakati, da bodo zanjo spet enkrat zadišale rože,« razmišlja Djilasova. V avtobiografski odrski izpovedi Ne pozabite na rože tako igralka Polona Vetrih pripoveduje o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti. Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane »nekdo drug«, in Polono upokojenko, ki brez rezerv in onkraj gledališko oblikovanih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, upokojenka igra naprej. Krstno uprizoritev je režirala Ivana Djilas. Avtorica songov in dramaturginja je Ana Duša, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Boštjan Gombač in lektorica Tatjana Stanič.Dramska igralka Polona Vetrih je po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo študirala tudi na londonski Akademiji za glasbeno in dramsko umetnost (LAMDA), od leta 1977 do upokojitve je bila članica SNG Drama Ljubljana, delovala pa je tudi v Eksperimentalnem gledališču Glej in Slovenskem mladinskem gledališču ter nastopala še na številnih drugih odrih. Njeno ime je povezano s številnimi uspešnimi projekti: kar deset let je bila na programu SNG Drama Ljubljana znamenita uprizoritev Predsednice (Werner Schwab, režiser Bojan Jablanovec), Festival Ljubljana je bil producent njene uspešnice, monokomedije Blagi pokojniki, dragi možje (Aldo Nicolaj, režiser Boris Kobal), predstava Shirley Valentine (Willy Russell) v režiji Borisa Kobala in v produkciji Siti Teatra BTC, ki ga je umetniško vodila, pa je večkrat obkrožila Slovenijo. Nastopa tudi na filmu in televiziji. Gledališke uprizoritve, v katerih je igrala Polona Vetrih, so gostovale tudi v gledališčih na Dunaju, v Pragi, Beogradu, Ženevi, Frankfurtu, Bologni, na londonskem West Endu in v New Yorku. Ustvarjalno pot Vetrihove je Nada Šumi predstavila v monografiji Polona Vetrih. Univerzalno totalno gledališče Leta 1983 je za svoje delo prejela Severjevo nagrado, žlahtna komedijantka pa je postala leta 1992 na 1. Dnevih komedije v Celju.

Uprizoritev Diracov akord avtorja projekta in režiserja Mateja Filipčiča

To ni potovanje. Je le serija stanj. Ki niso ne tu ne tam, temveč nekje vmes, tam, »kjer se dih prelamlja«. S tem napotkom se lahko podamo v avtorski projekt režiserja Mateja Filipčiča: matematično –fizikalni croquis z naslovom Diracov akord, ki je nastal v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Umetniškega društva Osum. V uprizoritvi igrajo Boris Cavazza, Jožica Avblej in Darja Zgonc. Ob Filipčiču, ki je bil tudi scenograf uprizoritve, ustvarjalsko ekipo Diracovega akorda sestavljajo avtorica besedila in dramaturginja Sonja Dular, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka giba Tanja Zgonc, oblikovalec svetlobe Igor Remeta, oblikovalec videa Andrej Intihar, oblikovalec zvoka Peter Penko, oblikovalec promocijskih materialov Rok Marinšek in gledališka lektorica Maja Cerar. Paul Adrien Maurice Dirac (1902–1984) je bil britanski matematik in fizik. Bil je pomemben del druge generacije fizikov, ki so bili na sledi najmanjšim »gradnikom« snovi in so popolnoma spremenili način, kako še danes gledamo na svet. Dirac, najmlajši prejemnik nagrade za področje teoretične fizike, je zgradil most med relativnostno in kvantno teorijo. Enačba, s katero je napovedal obstoj antimaterije in pomembno zaznamoval znanstveno, tehnološko in človeško evolucijo, je podstat gledališke uprizoritve Diracov akord.  Dirac je verjel, da imajo temeljne fizikalne teorije matematično lepoto, in če niso lepe, tudi niso pravilne. Ta nastavek je inspiracija gledališke predstave Diracov akord in služi kot material, kot palimpsest, ki konkretno zgodovinsko dejstvo aktualizira – poosebi – in hkrati ovekoveči – posploši na raven arhetipskega. »Življenje kot reševanje enačb/enačba kot reševanje življenja je predpostavka, ki se izide in/ali pa se ne izide. Od tod predstava kot uprizarjanje enačbe, kjer imamo na eni strani pristop k vsebini, formi in ustvarjalnemu načinu, ki je vselej arbitraren, relativen, in na drugi strani predstavo kot niz kvantnih slik, kjer so v superpoziciji lik Diraca, igralci, avtorji predstave in gledalci s svojim deležem enačb.  Čemu Dirac, čigar življenje velja za izjemno, genialno, nekje proti koncu svojega življenja izjavi: ‚Ne! Ničesar nimam povedati. Moje življenje je bilo neuspeh.‛ In kaj lahko to pove o nas? In še: čemu v biografskem romanu Cavazza na zadnji strani enigmatični igralčev zapis ‚sanjal sem, da sem se v sanjah zbudil iz sanj, v katerih sem sanjal, da sanjam o nekih drugih sanjah‛, ki bi ga zlahka lahko brali kot polje kvantnih slik? Skratka, kaj je s strastjo, kaj te lahko žene in/ali užene, če si znanstvenik, če si umetnik, če si …« razmišlja avtorica besedila in dramaturginja uprizoritve Sonja Dular. Avtor in režiser Matej Filipčič je v Diracovem akordu ustvaril serijo stanj, na katerih se Dirac ni zaustavljal. Tako ne gre za potovanje, pač pa za postajo z orientirji mišljenja k zavedanju o(g)rodja, s katerim živimo, mislimo, delamo in čutimo, iz dneva v dan. Dogajanje je postavljeno v svet, ki ga ni več in ga še ni. Uprizoritev se dotakne tudi vprašanja razumevanja zavesti: kako prestaviti pozornost s tistega, kar opazujemo, na tisto, kar opazuje opazovalca samega. Znano je, da je bil Dirac izjemno redkobeseden, da ni maral za eksperimentalno fiziko in da se do prejetja Nobelove nagrade ni posvečal svetu okrog sebe. Zato je bil za zasnovo Diracovega akorda bistven obrat k Antidiracu. Naslov najavlja, da protagonist upizoritve ni en sam, temveč zven vsaj treh različnih tonov, treh različnih miselnih instanc. Poosebljene so v govornih likih Fizika (Boris Cavazza), Adepta (Darja Zgonc) in Mističnega sveta (Jožica Avbelj). Vsak sedi ob svoji knjigi in v njej razbira kubite, kvantna stanja. V uprizoritvi je prisoten še »neživi« akter, scenski lik predstave: model atoma s svojo dinamiko vpijanja in izsevanja informacij, elektromagnetnih valovanj. Dularjeva v gledališkem listu pojasni, da je »Fizik vse tisto, ob čemer se Dirac – ko je še bil Dirac – ni zaustavljal. Ni se mudil na postajah brez stopnic, kjer šteje le zaseben in avtentičen odziv. In gotovo ni bil miselno vpet v dramsko strukturo sedmih dni ali ravni bivanja, ki bi ga fizično izpostavila izkustvu ‚tistega, kar je zapisal v enačbo‛. Ob njem sta Adept, ki se uvaja, in Mistični svet, ki nanj čaka. Slednji, ki mu bivanjskost onstran meja telesa in duha ni tuja, ga bo vodil ‚do roba besed‛, do zdrsa ven iz dogovornega zaledja črk in številk. Adept bo njegova priča in bo hkrati tudi sam zašel na pot, ki nima konca in se po vsej verjetnosti pripeti vsakemu, ki doseže vse, kar je v svetu zunaj sebe mogoče doseči.« Uvod v Diracov akord je bila že likovna razstava Razpoka v kozmičnem jajcu, gledališki objekt, ki pri Filipčiču praviloma sledi gledališkemu dogodku; v tem primeru že omenjenemu Melanholičnemu croquisu po motivih novele oziroma filma Smrt v Benetkah. Razpoka je postavila na ogled orodje in ogrodje kreativnega pristopa, s katerim Filipčič že vrsto let postavlja gabarite svoji viziji gledališča. Matej Filipčič, arhitekt, scenograf, kostumograf in režiser je po študiju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani  končal tudi magisterij iz scenografije in kostumografije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2001 je ustanovil Umetniško društvo OSUM, v katerem deluje kot neodvisni producent in kreativni direktor. V devetdesetih letih je kot performer nastopil v vrsti pomembnih plesnih in gledaliških predstav ter gostoval na več kot petdesetih pomembnejših gledaliških festivalih v tujini. Od leta 2000 kot režiser, scenograf in producent ustvarja lastne avtorske gledališke projekte: Interieri (2000), Osum (po motivih Rashomon A. Kurosawe in Funny in Alexander I. Bergman, Moderna galerija 2002), Sanset (po motivih Fedre J.Racine, Viteška dvorana Križank 2004), Ko mine (po motivih Jesenske sonate I.Bergmana, Mestno gledališče ljubljansko 2005), La La La… (Stara elektrarna, 2007) in Tosca (Mesto gledališče ljubljansko, 2008), Marija Antoinetta (Viteška dvorana Križank, 2010), Melanholični croquis po motivih novele in filma Smrt v Benetkah (Grand hotel Union v Ljubljani, 2015). Za omenjeno Marijo Antoinetto je prejel nagrado Napoli Cultural Classic za najboljšo mednarodno predstavo v letu 2009. S svojimi predstavami je med drugim gostoval na Tednu slovenske drame v Kranju, Borštnikovem srečanju v Mariboru, v Potsdamu, Reimsu, Parizu in Neaplju. Leta 2005 je na Slovenskem filmskem festivalu premierno prikazal svoj filmski prvenec INTERIERI z igralko Ivo Zupančič v glavni vlogi.

Recommended Posts