Od sedemdesetih let in slovite koreografije Density 21.5, ki je Carolyn Carlson prislužila status zvezdniške koreografinje Pariške opere, je solo najljubša forma kalifornijske ustvarjalke. Pomeni ji temeljno obliko koreografskega dela in trenutek primarnega stika s plesom. Opus več kot stotih del sestavljajo številne prelomnice v zgodovini sodobnega plesa, tudi The Year of the Horse, Blue Lady, Steppe, Maa, Signes, Writings on Water in Inanna. Leta 2006 je kot prva koreografinja prejela zlatega leva Beneškega bienala. Carolyn Carlson se v prvi vrsti opredeljuje kot nomadka. Je neutrudna popotnica, po svetu jo vodi želja po razvijanju in razdajanju svoje avtorske poetike: od Sanfranciškega zaliva do Univerze v Utahu, od skupine Alwina Nikolaïsa v New Yorku do plesnega ansambla Anne Béranger v Franciji, od Baleta Pariške opere do beneškega Teatrodanza La Fenice, od Théâtra de la Ville v Parizu do Helsinkov, od Baleta Cullberg do pariškega La Cartoucherie, od Beneškega bienala do francoskega Roubaixa. Leta 1971 je v Francijo prišla z dragocenim znanjem Alwina Nikolaïsa o gibu, kompoziciji in plesni didaktiki. Naslednje leto je s koreografijo Rituel pour un rêve mort izpovedala svojski poetični manifest, pristop k ustvarjanju, ki mu ostaja zvesta še danes: ples, močno zaznamovan s filozofijo in duhovnostjo. Carlsonova svoje delo raje kot  koreografija označuje s terminom »vizualna poezija«. Kot prva rezidenčna koreografinja sodobnega plesa v zgodovini Pariške opere in tamkajšnja vodja skupine za gledališko raziskovanje je opravila ključno vlogo pri razvoju francoskega in  italijanskega sodobnega plesa v Baletu Pariške opere in Teatrodanza La Fenice. Njen opus več kot stotih del sestavljajo številne prelomnice v zgodovini sodobnega plesa, kot so Density 21.5, The Year of the Horse, Blue Lady, Steppe, Maa, Signes, Writings on Water in Inanna. Leta 1999 je v eksperimentalnem gledališču Cartoucherie ustanovila Atelje v Parizu – Carolyn Carlson, med letoma 2014 in 2016 je s skupino Carolyn Carlson Company delovala kot pridružena umetnica prizorišča Narodnega gledališča Chaillot.

• Sedma ženska The Seventh woman
  • Solo (2020)
  • Koreografija Carolyn Carlson
  • Plesalka Sara Orselli
  • Živa glasba Guillaume Perret

Sedma ženska je prefinjena variacija Carolyn Carlson na uvodni prizor sola Sedmi moški, v celoti preoblikovanega za plesalko. Kot preludij sola Riccarda Meneghinija Sara Orselli z gracioznostjo in subtilnostjo oblikuje podobo notranje moči, še kako potrebno za današnji čas velikih pretresov.

• Sedmi moški The Seventh man
  • Solo (2019)
  • Koreografija Carolyn Carlson
  • Plesalec Riccardo Meneghini
  • Živa glasba Guillaume Perret
  • Luč Guillaume Bonneau

Koreografija sola Sedmi moški je navdih našla v pesmi A hetedik (Sedmi) pesnika madžarske revolucije Attile Józsefa. Uteleša prelome, rekonstrukcije in (neizpolnjene) obljube sedanjosti, s katerimi se v življenju srečuje slehernik. Intenziven, spremenljiv in dinamičen gib Riccarda Meneghinija, organska glasba Guillauma Perreta in abstraktna luč Guillauma Bonneauja gledalca povlečejo v hipnotični vrtinec, na pot notranje preobrazbe, ki nas oblikuje v avtonomna človeška bitja.

• Ženski vetra Wind women
  • Duet (2018), variacija na solo iz leta 2011
  • Koreografija Carolyn Carlson
  • Plesalki Céline Maufroid in Sara Simeoni
  • Avtorska glasba Nicolas de Zorzi

Vseeno ali gre za nežno sapico ali silovit vihar, vetru je usojeno, da vsakič poneha. S stvaritvijo Ženski vetra Carolyn Carlson preizprašuje čustveno minljivost. Prisluhne tako našemu notranjemu svetu kot tudi vetru (življenja), ki nas obdaja. Koreografinja vse njegove vidike raziskuje s preoblikovanjem sola, ustvarjenega leta 2011 za plesalko Céline Maufroid,
v duet s Saro Simeoni.

• Mandala
  • Solo (2010)
  • Koreografija Carolyn Carlson
  • Plesalka Sara Orselli
  • Glasba Michael Gordon: Weather (Vreme) 1. del

Z zadnjim solom, Mandalo, Sara Orselli povzema delo, ki predstavlja vrhunec več kot desetletne sinergije med njo in Carolyn Carlson. Mandala je inkarnacija človekovega  srčnega utripa, je sestavni del prostora, ki si ga delimo vsa bitja. Tu čas življenja prevzame sklenjeno obliko ensō, kroga v zen budizmu. Simbolizira tako vesolje kot tudi umetniško dognanost, ki ju lahko doseže samo povsem svoboden duh. Navdih solu so tudi krožni vzorci, ki se včasih pojavijo na žitnih poljih. Ostajajo nepojasnjeni, razumeti jih je mogoče tudi kot sporočilo duhovnih silnic, glas iz druge razsežnosti.

Predstava bo potekala 6. oktobra ob 19.30 v Gallusovi dvorani CD.