DRAGO MLAKAR INTERVJU

DAVID: Vaše delo si je moč ogledati v muzeju kreativne komunikacije Poster House v New Yorku. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

DRAGO MLAKAR: Na kratko: več sreče kot pameti in odličen umetniški direktor. Na dolgo: za otvoritev tako imenovane »flagship« trgovine za Cromaris – okolju zelo prijazne ribogojnice, smo pripravili serijo oglasov z naslovom Dobro vzgojene ribe. Ti oglasi so bili objavljeni v bibliji tiskanih oglasov Lurzers archeive. Tam jih je opazil kustos NY poster house museuma in jih uvrstil v zbirko. In še najbolj pomembna stvar. Unetniški direktor je bil legendarni Nebojša Cvetković.

DAVID: Na spletu je moč zaslediti, da vaše delo daje vtis močne družbene odgovornosti. Ste aktivni tudi na področju okoljske odgovornosti oz. trajnosti?

DRAGO MLAKAR: Okoljska odgovornost ali bolje rečeno človeška neodgovornost je v tem trenutku mogoče največja težava našega planeta in s tem tudi nas. Smo kot žabe, ki se počasi kuhajo in namesto da bi naredili vse, kar lahko, da znižamo globalno temperaturo, si zatiskamo oči in prenašamo odgovornost na posameznika, ki tudi, če reciklira in loči vsak kos odpadkov, ki jih zavrže, ne more rešiti našega planeta. Človek velikokrat ni odgovoren do samega sebe – poglejte, kaj jemo, kaj pijemo in da kadimo. Kako bo odgovoren do svojega planeta?

DAVID: V povezavi z vami smo večkrat zasledili besedo pogum. Kaj pravzaprav je pogum skozi vaše oči?

DRAGO MLAKAR: Mislim, da besedo najdete zato, ker je za določene ljudi bolj prijazno, če rečeš, da so pogumni, kot neumni. Včasih narediš, ali pa rečeš kaj, ne zato, ker je to pametno, temveč zato, ker je to prav. In potem raje kot da rečejo, da si neumen, rečejo, da si pogumen. Ampak to ni pogum. Pogum je nekaj večjega. Dober primer je moja sestra, ki je medicinska sestra, trenutno nekje na oddelku, kjer sprejemajo pozitivne koronce. Jaz ji pošljem panični sms, če je čas, da grem v nabavo wc-papirja, ona pa mi odgovori s fotografijo, na kateri je v polni antikovid bojni opremi in mi reče, da bo za pusta Elsa iz Frozen. To je pogum. Moja sestra namreč nima posluha.

DAVID: V oči nam je stopila vaša »mogočna« pričeska. Imate poseben ritual, s katerim skrbite za svoje lasišče?

DRAGO MLAKAR: Mogočnost je stvar preteklosti. Moja pričeska je še vedno izjemna in lepo urejena, vendar počasi (zelo počasi) izgublja pri gostoti las na kvadratni cm. Predvsem na vrhu glave. Nimam posebnega rituala. Lase razčešem. Jih operem s šamponom proti prhljaju. Prvo pranje odstrani nesnago – šampon se ne speni. Potem sperem lase. Jih šamponiram še drugič. Sedaj se lepo speni. Masiram lasišče. Sperem šampon. Uporabim doma narejen balzam iz bioloških zelišč – lep vonj po meti. Lase znova sperem. Jih nežno obrišem in uredim s krtačo. Kot sem rekel. Nimam posebnega rituala.

DAVID: Ste obsedeni s skrbjo za svojo pričesko? Ste nanjo še posebej ponosni?

DRAGO MLAKAR: Ne. Prejšnji odgovor je šala. Imam kar nekaj obsesij, lasje niso ena od njih. Ponosen si lahko samo na nekaj, kar narediš, ne na nekaj, kar ti je dano. Kot pravi Leonard Cohen: »I was born like this I had no choice, I was born with the gift of a golden voice …« Jaz nimam zlatega glasu, sem imel pa goste kodraste lase.

DAVID: Bi po vaše moški morali več časa nameniti svoji pričeski in negi las? Kako pomembna se vam zdi dobra frizura in osnovna skrb za zdravje las?

DRAGO MLAKAR: Mislim, da bi moški morali svoji pričeski posvečati dovolj časa. Niti ne časa, ampak predvsem pozornosti. Uporabljati boljše preparate in šampone. Izbrati kvaliteto. Dobra frizura je tista, ki ti najbolj pristoji. Pa ne samo, s katero si najbolje videti, ampak s katero lahko udobno živiš. So poklici, kjer je nevarno imeti dolge lase, so pa poklici (kot je moj), pri katerih lahko nastopiš malo bolj sproščeno. Je pa pomembna skrb za zdrave lase enako kot za zdrave zobe. Oboje ustvarja prvi vtis, zato je pomembno, da si videti urejen in da redno ščetkaš zobe.

DAVID: Naše bralce zagotovo zanima, kdo dejansko je Drago Mlakar. Kako ste vstopili v svet ustvarjanja kreativnih vsebin in kasneje vodenja?

DRAGO MLAKAR: Sem kreativni direktor in partner v majhnem kreativnem studiju oz. v majhni kreativni agenciji z imenom andGustav. Pred tem sem kot tekstopisec in kreativni direktor delal v največjih slovenskih in hrvaških oglaševalskih agencijah. To sem jaz poslovno. Drugače pa še oče prelepe deklice, mož čudovite žene, sprehajalec najboljšega psa na svetu, ob tem pa upam, da bi nekaj ljudi reklo, da sem tudi dober prijatelj. V svet oglaševanja sem stopil načrtno. Že od srednje šole sem si želel delati reklame oz. oglase, kot sem se kasneje naučil reči. Imam veliko srečo, da delam to, kar rad delam, in še večjo, da občasno naredim kaj dobrega. Bob Isherwood je rekel, da si lahko dober kreativni vodja, ko začneš bolj skrbeti za ideje drugih, kot za uspeh lastnih. Ne vem, ali sem že čisto tam, ampak počasi se razvijam v to smer.

DAVID: Kot vemo, ste na oglaševalski sceni že kar nekaj časa. Se je svet kreativnega ustvarjanja v tem času spremenil? Se je s premiki spremenil tudi odnos strank do projektov, so te bolj vpete v kreativni proces kot nekdaj?

DRAGO MLAKAR: V zdanjih petnajstih letih, odkar delam v oglaševanju, se je v oglaševanju spremenilo vse. Kreativnost je postala sekundarnega pomena, dobro strategijo je zamenjalo 500 slajdov, ki jih nihče ne prebere, kaj šele razume. Postali smo industrija hitre mode. Vsi tekmujejo s ceno, ne s kvaliteto. In to se vidi na skoraj vsakem koraku. Zunanje oglaševanje bolj ali manj onesnažuje okolico in možgane, saj največkrat ne nosi drugega sporočila kot nekaj novega po najboljši ceni. Zaživelo je veliko novih medijskih kanalov, pojavilo se je še večje število šarlatanov, ki so svetovalci za to in ono. Kreativno ustvarjanje se je pospešilo. Le malokrat imamo čas, da nekaj izpilimo do konca. Veliko oglaševanja je reakcijskega – nekdo naredi nekaj in mi moramo odgovoriti … Ampak misim, da obstaja še vedno veliko dobrih naročnikov in dobrih kreativcev in ko se srečajo, nastajajo zelo lepe zgodbe, ki prodajo veliko izdelkov.

DAVID: Za številne je najmočnejši način sporazumevanja fotografija, za nekoga drugega beseda, spet za nekoga tretjega morda tudi tišina. Kaj je vaše najmočnejše orožje?

DRAGO MLAKAR: Jaz rad govorim. In rad se smejim. Ker me ne moti, da se ljudje včasih ne smejijo z menoj, ampak meni, bi se opisal kot zabavna oseba. Lahko se pohvalim z zelo dobrimi »come backi«, ki sem jih kot reven dečko moral izpiliti v mladosti. Prav preseneča me, da imam še vse zobe glede na to, kako rad sem opletal z jezikom in kako neprepričljiv borec sem bil.

DAVID: V zadnjem letu smo doma preživeli toliko časa, kot že dolgo ali celo nikdar ne. Kako je potekalo vaše kreativno udejstvovanje v tem obdobju, so spremembe vplivale na vaše delo, tudi pozitivno?

DRAGO MLAKAR: Iskreno rečeno, se je samoizolaciji precej hitro priključil še kanček samopomilovanja in v prvih nekaj mesecih sem bil kreativno zelo neaktiven. Popolnoma zaprt. Ne samo v stanovanje, ampak tudi vase. Potem smo počasi z malimi koraki šli naprej, a pretirano pozitivnih sprememb nisem opazil. Mogoče se je začel en lep trend dela od doma oziroma od drugod. Bomo videli, kako bo to delovalo dolgoročno.