PRAGMATIČNA UMETNOST MED PREPLETANJEM DVEH SVETOV

Vsak od nas v življenju pride to točke, ko mora svoj miselni kreativni nered pospraviti na police in se odločiti za smer, v kateri naše znanje pride najbolj do izraza. O iskanju prave smeri, zahtevah oblikovanja lastne blagovne znamke, sodelovanju z vrhunskimi umetniki, tudi Hano Stupico, in še o marsičem drugem smo se v tokrat pogovarjali z ljubljanskima umetnikoma in oblikovalcema Markom in Darkom Miladinovićem, ki že leta skupaj snujeta agencijo ARMADA. Eden od njunih zadnjih projektov je razvoj znamke rakije Šamar v sodelovanju s podjetjem G3 Spirits, ki na novo definira pojem te žgane pijače in v svet vnaša pridih estetike, prepojene z dobro zgodbo in odličnim marketingom. Brata sicer zase pravita, da sta kreativca, umetnika, ki nekako brišeta linijo med funkcionalnostjo in umetnostjo, med razvojem lastne znamke pa sta se po dolgem času postavila tudi na stran naročnika – po njunih besedah je bila izkušnja zelo zanimiva. Med pogovorom o razvoju znamke so besede tekle tudi o izbiri produkta oziroma mešanice (da, prav ste prebrali) rakije, izbiri primernega partnerja, »gverilski« marketinški kampanji in smeri, v katero se odpravlja »Šamar, rakija, koja miluje«. Naj vam damo droben namig, lahko jo pijemo tudi v koktajlih.

DAVID: V preteklosti sta z bratom sodelovala v agenciji ARMADA. Je agencija še aktualna, kateri so njeni zadnji projekti? S čim se danes ukvarjate v tem omnichanel svetu, če lahko tako rečemo?

Marko Miladinović: Veste, kako je, sčasoma človek najde svoj fokus. Midva z bratom sva oba kreativca, no, govorim bolj zase, ampak če si kreativen in te veliko stvari zanima, potem v življenju težko najdeš neki fokus. Vse bi počel. V časih ARMADE sva tako resnično počela vse, od lokalov, konceptov gostinskih lokalov, restavracij, do hotelov. Izdelovala sva tudi celostne grafične podobe, osnovala blagovne znamke, trženjske kampanje za izdelke in storitve, tudi kakšne za večja podjetja. Z gotovostjo lahko danes rečem, da je to neka preteklost. Sčasoma se je ARMADA razvila v neko klasično agencijo, zaposlovala sva okrog deset ljudi in agencijski posel se je nekako razpletal po teh klasičnih poteh. Začne se z naročnikom, tega mora nato »zagrabiti« vodja projekta. Saj nekako veste, kako to poteka. Sčasoma sva ugotovila, da to morda ni povsem najina pot, zato sva se začela ukvarjati z drugimi stvarmi, sicer na istem področju, vendar malce drugače, bolj osredotočeno.

DAVID: Je temu botrovala tudi sprememba trga? Danes bi marsikdo deloval le na Instagramu, čeprav vemo, da je včasih to prava pot, velikokrat pa ne?

MM: Midva sva zagotovo generacija, ki je preživela nekakšen prehod iz analognega v digitalno, če lahko temu tako rečem. To pomeni, da smo iz klasičnega oglaševanja prešli v digitalno dobo, ki v bistvu raste po Gaussovi krivulji in se razvija v prej omenjeni svet omnichannel. Ima pa ta vrsta oglaševanja tudi določene zakonitosti. Na primer zadnjič sem se peljal mimo podjetja, s katerim smo v preteklosti sodelovali, razvijali so filme za tisk. Če je imela revija na primer 100 strani in je bila vsaka od teh popolnoma barvna, ste potrebovali 400 filmov. Ta tehnologija je bila takrat z začetkom digitalizacije, ko smo stvari začeli postavljati na računalnikih, v nastajanju. Tako smo morali s celotno datoteko, ki smo jo ustvarili na računalniku obiskati podjetje, kjer smo te filme osvetlili, ob čemer smo seveda naleteli na številne težave. Na koncu nam je ostalo 50 kilogramov filmov, ki so romali v tiskarno, kjer so se – spet – potencialno pojavile težave. Če to primerjamo z današnjim časom, ko pripravimo PDF in ga pošljemo tiskarju, lahko to označimo za kar velik preskok za celo industrijo in nas same.

DAVID: »Šamar koji miluje.« Vrhunski slogan, ki se pritiče prav takšni celostni grafični podobi in celotnemu konceptu. Sta samostojna avtorja projekta ali sta imela pri tem pomočnike?

MM: Takole je, če nama pustite, da na hitro opiševa genezo tega projekta. Ime Šamar rakija se je razvilo zelo naključno, na podlagi tega, da naju je obiskal znanec in dejal, da bi rad »brandiral« 200 litrov žganja, ki ga je pridelal njegov oče. Ko sva začela razmišljati, se nama je zdelo hecno, da bi žgano pijačo poimenovala Šamar, ker ta rakija to počne, nekako ti primaže zaušnico, »šamar«. Lahko bi rekli, da te zategne, tudi malce zbudi. S tem je nastalo to zelo zanimivo ime, vendar se pozneje ta projekt ni razvil, saj nama je dotični znanec, sicer sam velik podjetnik, dejal, da je ideja predobra le za 200 litrov žgane pijače. S tem nama je odprl pot in vizijo.

Darko Miladinović: Zanimivo, kako odločno je ob pogledu na koncept dejal »ne, ne, nismo se dobro razumeli, to je čisto preveč dobro«. Od takrat naprej sva začela razmišljati in iskati partnerje, s katerimi bi izvedli projekt. Ta pot je nekaj časa trajala, bila je polna vzponov in padcev, od optimizma do resnega pesimizma, češ nič se ne bo zgodilo. Na srečo smo se na koncu povezali s podjetjem G3 Spirits, ki je imelo podobne apetite kot midva in je kot izkušen distributer vstopilo v projekt. Gre za sinergično delovanje med nama kot kreativcema in izkušenim distributerskim podjetjem, ki je zelo analitično in pragmatično in hkrati dobro pozna trg.

MM: V bistvu podjetje, ki zastopa celo regijo nekdanje Jugoslavije. Zgodba je kar na enkrat postala veliko širša. Midva sva hitro začela iskati potencialne partnerje, v igri so bili tudi drugi, vendar sva hitro ugotovila, da je podjetje G3 Spirits najboljša izbira. Res so imeli podobne apetite in tudi sami so si želeli prvič v svoji zgodovini podjetja razviti lastno blagovno znamko, glede na to, da so v preteklosti zastopali le velike svetovne blagovne znamke. Ti dve zgodbi sta se poklopili. Če odgovorimo še na vprašanje reka »Rakija koja miluje«, ko smo začeli postavljati to zgodbo, ko začneš enkrat graditi blagovno znamko … To se morda nanaša tudi na prvo vprašanje. Veliko bolj sva se osredotočila na razvoj blagovnih znamk, tudi lastnih, saj sva začela razmišljati o tem, da bi svoje znanje kapitalizirala skozi lastne izdelke, za katere sama misliva, da bi lahko bili zanimivi trgu. Tako se je nekako formirala najina pozicija takrat in v prihodnje. Ko sva razvijala blagovno znamko Šamar, se je v fazi razvoja začelo pojavljati ogromno nekih vprašanj in odgovorov. Seveda je sama beseda šamar precej agresivna, zato se je pojavil strah, da bi ljudje razumeli blagovno znamko Šamar kot nekaj agresivnega, sploh glede na to, da smo se najprej odpravili na srbsko tržišče, ki ga ljudje z okolico povezujejo, v narekovajih seveda, z agresijo. Tega smo se ustrašili in začeli razmišljati o tem, kako bi lahko omilili to zgodbo, da se ne bi vrtela le okrog agresije, »opalim ti šamar« in to je to. Tako se je razvil slogan, ki je vpeljal v celotno zgodbo tudi kanček dialektike, v smislu besede šamar, ki je po svoje agresivna, a s sloganom zgodbi dodaja nekak lep zaključek. Glede na to, da se je projekt razvil vice-versa oziroma obratno od klasičnega razvoja blagovne znamke, kjer se razvoj začne s produktom, ki mu nadeneš ime in obliko, smo mi najprej imeli ime in nato obliko. Pozneje smo z G3 Spirits začeli iskati in razvijati še pravo vsebino. Tako smo prišli do vsebine, ki se ji reče Šamar, rakije, ki ni le slivovka, saj jo dopolnjuje tudi malce kutine, ki celotno zadevo malce omili, s čimer postane žganje veliko bolj pitno. S tem so se stvari nekako lepo zložile skupaj in nastal je »Šamar, rakija koja miluje«. Dandanes je v tej steklenici zapakiran izdelek, ki je zelo piten, blag in prijeten po okusu – o tem priča tudi to, da ga imajo zelo rada tudi dekleta, in to ne samo en kozarček, kakor je to v navadi za žgane pijače.

DAVID: Nam lahko zaupate, kje potekata razvoj in proizvodnja te žgane pijače? Gre za celostno balkansko zgodbo?

MM: Ker je slivovka resnično doma na Balkanu, bolj konkretno v Srbiji, smo seveda iskali proizvajalca v Srbiji. Tam je tradicija proizvodnje žganih pijač zelo močna in tako smo skupaj z G3 našli nekaj pravih, dobrih, kakovostnih velikih proizvajalcev – najprej osem, nato smo krog zožili na pet, tri. V vmesnem času smo prakticirali tudi tako imenovane slepe teste, torej smo med številnimi vrstami žganja iskali prave okuse in s križci ugotavljali, katero je najbolj primerno. Na koncu smo z ekipo osmih ljudi prišli do tistega »našega« izdelka z največ križci in se odločili, da je to to. To žganje je proizvedeno v Srbiji, blizu Beograda, pod znamenitim hribom Avala, na katerem stoji televizijski stolp. Spodaj najdemo staro, tradicionalno proizvodnjo žganja – rakije, ki se imenuje Bojkovčanka. To so naši proizvajalci, od katerih kupujemo vsebino in jo pakiramo v naš Šamar.

DM: Pomemben podatek je to, da nismo le prodajalci te vsebine, temveč tudi kreatorji, saj v proces osmih ljudi nismo bili vpleteni le kreativci, temveč je bil zelo pomemben faktor tudi tehnolog oziroma človek, ki je diplomiral na področju žganjarstva in velja za enega vodilnih strokovnjakov v Srbiji, sicer profesor. Skupaj z njim smo prišli do končnega izdelka, gre za pomemben moment v proizvodnji. Anekdotično je tudi to, da je v bistvu med potekom analize na koncu ponudil možnost, za katero je dejal, da je bogokletna, češ da se rakije ne meša. In ko smo pokusili to rakijo, nas je vseh osem naenkrat, brez pomisleka dejalo, to je to, prišli smo do tega prej omenjenega plemenitega okusa. Ravno takrat smo iskali odgovor na to tipično, a malce invazivno ime šamar in s tem izborom se je zgodba zaokrožila s plemenitim okusom in sloganom. To je proces, ki se ni zgodil v enem dnevu, temveč je celotna zadeva trajala skoraj dve leti.

MM: Ravno zaradi tega radi rečemo, da je to »Rakija revolušn«, v smislu, da tega prej niso počeli oziroma niti pri nas niti v Srbiji kaj takšnega ni obstajalo.

DM: Pomembno je morda še to, da smo ustvarili inovacijo v samem produktu, torej sama tekočina je inovacija, nato smo ubrali zelo »brandiran« pristop in rakijo poimenovali z nekim zelo ekstrovertiranim, malce provokativnim imenom. To so faktorji, ki pozneje pomagajo pijači, da se dobro pozicionira na trgu. Za nas je bilo zelo pomembno, saj je srbsko tržišče zelo zahtevno, blago cinično. Tam je doma film, tam je doma humor. Na tej točki je nastal strah, da bo morda koncept sprejet z nekim odporom, vendar se to ni zgodilo, saj je nekako ravno ta spoj vseh kvalitet pomagal pri sprejemanju zgodbe.

MM: Zelo pomembno je poudariti tudi, da destilerija ni prepuščena sama sebi, saj za njo stoji tehnolog Mile Tamamović, ki podobno preizkuša kvaliteto, kot smo to lahko videli v dokumentarnih filmih, ko nekdo hodi po znamenitih destilarnah ruma in iz sodčkov preizkuša vsebino. Zelo zanimiv poklic, precej rdečeličen. Zelo je pomembno, da bo ob polnjenju naslednje serije vsebina enaka prvi, kar je bistveno ne samo za produkte v pijačni industriji, temveč tudi na splošno.

DAVID: Zasledili smo, da je avtorica ilustracij nadarjena likovna slikarka ter ilustratorka Hana Stupica. Kako je delati s takšnimi vrhunskimi posamezniki, je potek dela drugačen? 

MM: Ja, Hana je ena izmed najboljših in seveda potomka ene izmed največjih. Kakor pri vsakem projektu je tudi pri »brandiranju« in postavljanju takšnega produkta pomembno, da se obkrožite s kar se da dobrimi, če ne celo najboljšimi ljudmi. Midva seveda ne moreva govoriti, da sva najboljša, lahko drug za drugega, ampak seveda, vedno je pomemben tudi pristop. Ko smo sami zastavili nek DNK blagovne znamke in želeli ohraniti neko pristnost, po drugi strani pa pogledati v sodobnost, se nam je pojavila ideja, da bi na steklenici upodobili ilustracijo stare slive. Na tej točki smo se vprašali, kdo bi lahko zadevo ilustriral, kdo je najbolj primeren. Zato je pomembno, da najdeš primerno osebo in izvajalca za zadevo, ki jo tisti hip potrebuješ. Glede na tip ilustracije se je sama od sebe pojavila ideja o Hani Stupici.

DM: Sodelovanje z njo ti ponudi neko strašno kvaliteto, pa ne gre samo za to, ker je strogo profesionalno narisala, kar je, ampak je sodelovala tudi pri oblikovanju končne etikete, kar za seboj potegne vrsto nekih omejitev. Tukaj ne gre samo za dobrega ilustratorja in oblikovalca, saj na koncu neka tehnologija nekako odreja, kako bo etiketa videti, na kakšnem papirju bo ipd. Seveda nama je na tej točki Hana precej pomagala.

MM: Zgodbo je bilo seveda treba razviti naprej, saj drevo ni samo sliva. Pozneje smo ga poimenovali »čudežno drevo«, ki v sebi skriva metaforične, pravljične ilustracije in s tem smo prišli do neke vrste podpornih ilustracij. Tu so opanki, sablja, ki je tipična za ta prostor, pa sliva, ki joče, dlan, ki nakazuje zaušnico, pa kutina … S Hano smo v nadaljevanju skupaj kreirali in dejansko soustvarili zgodbo tega drevesa. Pod črto lahko rečemo, da je Hana najboljša.

DAVID: Koga cilja celotna kampanja Šamar? Sklepamo, da gre za ustvarjanje premijskega segmenta te pijače, ki bo svoje mesto našla tudi v bolj prestižnih lokalih in diskotekah ali …?

MM: Sama vsebina je zasnovana, takšna je tudi naša odločitev, za premijski segment, sam vrh tega – morda res ne za čisto špico, ampak vrh. Želeli smo ustvariti pijačo, ki je 100-odstotno naravna, izdelana iz kvalitetnih sestavin – sliv in kutine – cilj pa je bil, da se približamo premijskemu delu. Zelo pomembno je poudariti to, da je rakija v Srbiji številka ena tudi v segmentu lokalov, diskotek in klubov. Sam imam veliko izkušenj, saj sem nekaj časa v Beogradu tudi živel in ko obiščeš diskoteko, se ljudje za razliko od Ljubljane, kjer se naročajo klasični viskiji, od Jamesona do Jacka Daniel’sa, odločajo za rakijo, bodisi slivovko ali kutino, lozo, hruškovačo, vse živo. Ta segment je tam zelo velik, zato smo se tudi odločili, da ustvarimo premijski izdelek, ki bo dostopen ne le v trgovinah in veleblagovnicah, temveč tudi v najbolj razvpitih in kvalitetnih diskotekah, ki jih obiskuje populacija 20 do 40 let in želi popiti rakijo, ki je ne kuha ravno dedek vašega prijatelja v kleti.

DM: Pomembno je tudi to, da je bila ob odkritju dejstva, da imamo v svojih rokah res plemenito in kvalitetno pijačo, odločitev dokaj lahka. Ciljali smo na segment ekstrovertiranih mlajših ljudi, ki hodijo v življenje, so pripravljeni raziskovati in sprejeti neke avtentične trende v nasprotju s tistimi, ki nam jih preko uveljavljenih znamk prinaša in plasira razviti zahod. Avtentičnost se nam je zdela zelo pomembna in takšne ljudi, ki so sami po sebi ekstrovertirani, radi raziskujejo, pokusijo kaj novega in jim je to zanimivo, smo iskali. Kaže, da smo cilj zastavili res dobro, saj se ravno to dogaja. Domet teh ljudi je velik in ravno takšni nas kličejo.

MM: Takšni nas kličejo in glede na odziv trga obstaja trend, da ljudje v diskotekah na primer najraje naročajo cele steklenice vrhunske vodke v vedrih z ledom in ne na kozarček, zato tudi mi ponujamo rakijo, ki se lahko pije tudi ohlajeno, ne le čisto klasično. Našo rakijo lahko postrežemo tudi na način koktajla, ki smo jih raziskali in ponudili na spletni strani. To je torej pijača, ki jo lahko naročite v vedru z ledom.

DAVID: Če nadaljujemo, rakijo smo doslej poznali bolj v samostojnih edicijah, je mogoče znanje in izkušnje regijskega distributerja G3 Spirits pretopiti tudi v novo rakija-koktajl kulturo?

MM: Ja, Jan Nose je razvil tri različice koktajla s Šamarjem, in sicer Šamar Sour, Šamar Mule in Šamar Paloma. Izkazalo se je, da lahko z našim izdelkom sledimo trenutnim trendom, ki veli, da se žgane pijače mešajo z drugimi elementi in tako postanejo še bolj zanimive.

DM: Dodal bi še to, da je del sodelovanja z Janom in tem know-how G3 Spirits zanimiva izkušnja tudi za naju, saj med plasiranjem znamke širimo zavest o njej tudi na ta način. To, da Šamar ponuja toliko različnih možnosti, je dokončno odkril šele Jan, ki je izdelal res fantastično analizo in to, kar trenutno ponujamo, je le vrh ledene gore tega, kaj vse je s to rakijo moč storiti. Inovativno je to, da gre za rakijo, ki jo lahko pijemo ohlajeno, nekaj, kar je bilo do sedaj čisto zunaj prakse. S tem rušimo ustaljene tirnice in to bomo s Šamarjem še naprej počeli v vseh segmentih pojavnosti znamke, od konzumacije do komunikacije, ki je del, preko katerega razbijamo stereotipe.

MM: Od komunikacije do konzumacije (smeh).

DAVID: Pravijo, da so najbolj uspešne izjemno preproste zgodbe, kaj bo uspeh za Šamar v vaših očeh?

MM: Ne glede na to, da spet izpostavljava sebe, bi dejal, da sta ideja in naziv nekaj, kar je imelo zelo velik vpliv v smislu tega, da je znamka opažena, da je provokativna in da ljudje to želijo. Dare je zadnjič Šamar kupil v Leclercu, ker doma ni imel steklenice, gospa na blagajni pa ga je takoj vprašala, kaj je to. Že sam prvi kontakt z izdelkom je zanimiv in ponuja nek element presenečenja, »tega pa še nisem videl, hehe, rakija ti prisoli zaušnico – šamar«. V prvi vrsti ime in sam koncept za znamko naredita ogromno, seveda pa to nikoli ni dovolj. To je samo vrh ledene gore, začetni sprožilec reakcije, za katero sledi razvoj samega izdelka, kvalitete, okusa in vseh drugih stvari, ki nato zaokrožijo blagovno znamko oziroma produkt do te mere, da je uspešen in prepoznan. Tako velja za vse izdelke, nikoli nista dovolj le zasnova in začetni del, temveč je pomembna konec koncev tudi distribucija, pa pozicija v trgovini, cel kup drobnih stvari, ki vplivajo na to, da kupec na koncu izdelek doda v košarico.

DM: O uspehu same znamke bomo še govorili v prihodnje. Napoveduje se ji svetla prihodnost, tako da smo prvi del maratona, ki ga znamka teče, opravili z odliko. Prvi, začetni del smo pokrili, se postavili na trg … Vmes se je zgodil tudi covid-19, katastrofa za znamko v tem segmentu, a smo kljub temu zelo uspešni. Do ciljne ravnine je še dolga pot, kje je cilj, še ne vemo, niti ne kako je ta videti, najbrž redna, vzpenjajoča se prodaja, Šamar tudi v drugih regijah …

MM: Želimo si, da bi to pijačo prepoznali tudi mednarodno, za zdaj pa je, kot je omenil Dare, prvi del opravljen dobro, odzivi so odlični, prodaja poteka ne glede na razmere nad pričakovanji. Pred kratkim smo imeli tudi prvi sestanek celotne ekipe, nekakšen »board meeting«, kjer smo ugotovili, da smo z rezultati lahko zadovoljni in da se je Šamar na samem začetku prijel in so ga ljudje prepoznali.

DAVID: Vajino delo lahko opazimo v številnih lokalih, izdelkih, pa tudi v raznih videovsebinah. V katerem aspektu vašega dela se vama zdi, da sta najmočnejša in v katerem vaš kreativni duh pride najbolj do izraza? 

MM: Snovanje blagovnih znamk je sicer še širši pojem, vendar bi dejal, da ravno to, poimenovanje izdelka, njegovo oblikovanje, dajanje smisla blagovni znamki. To je tisto, kar želiva početi tudi v prihodnosti. Torej, vedno sva skušala izhajati, če je projekt naročen, iz tega, da je prvo vprašanje vedno, kje so težave, problem. Tudi če projekt ni naročen, se vedno vprašam, kje lahko izboljšamo zadevo, kaj lahko popravimo, kako lahko zapolnimo vrzel, ki jo iščejo kupci. Lahko rečemo, da je začetna kreacija blagovne znamke oziroma izdelka najina največja kvaliteta.

DM: Mogoče bi tukaj dodal še, da sva mogoče res najmočnejša v tem, da prepoznavava in vidiva luknje, ki jih drugi ljudje pri samem začetku projekta ne vidijo. Ob odločitvi za prodor na trg je najin osebni skener težav na tako visoki ločljivosti, da prepozna takšne, ki bi jih večina spregledala. Odziv na najine kreacije je ravno zaradi tega velikokrat šok, saj gremo precejkrat v nepričakovano smer. To naju zanima, ta vrsta raziskovanja, pozicioniranja stvari, ki je dostikrat nenavadna, včasih smešna …

MM: Če lahko opiševa še en projekt, ki se je v bistvu začel iz čisto umetniških navdihov, lahko rečemo zabavnih. Gre za to, da sva prepoznala oziroma izdelala serijo plakatov, pri čemer sva si zamislila ilustracije 12 izdelkov iz nekdanje skupne države in projekt poimenovala JUS. Plakati so bili izdelani v popolnoma vektorski tehniki, spet pa se je izkazalo, da bi bila zadeva lahko zanimiva, ker je o tematiki ogromno govora, ljudje pa so na pretekle čase in izdelke, ki so nas obkrožali, navezani. Gre za tehnično kulturno dediščino, ki se pozna tudi v živilski industriji. Vsi smo imeli radi Fructalove sokove, Tomosove avtomatike, Iskrine telefone, Maechtigove trafike, ki je med drugim predstavljena v muzeju moderne umetnosti v New Yorku in tukaj sva prepoznala priložnost. Na takšen način sva ustvarila mini projekt, ki je poleg tega, da ohranja našo kulturno dediščino, tudi komercialno zanimiv, plakate namreč prodajava v različnih dimenzijah. Tukaj se morda odraža to, da lahko vidiva, kaj bi lahko bilo zanimivo, kaj je ljudem všeč, ne samo oblikovno, temveč da v njih vzbudi tudi nekaj drugega.

DAVID: Ljubljana je čedalje bolj polna vaših konceptov in zamisli. Si želite morda kot Ljubljančan, Šiškar, krojiti podobo slovenske metropole v še večji meri? 

MM: Ja, seveda, na koncu, ko leta minevajo, prideš do tega, da začneš razmišljati bolj lokalno in mislim, da se je to začelo dogajati tudi nama. Lokalno pomeni, da ne želiš popraviti sveta, da se začne vrteti v drugo smer, ampak začneš pri sebi. Tako v bistvu obstaja cel kup stvari, za katere se ti zdi, da se jih da izboljšati v tvoji neposredni bližini. Če mislite na akcijo Človek gre za eno od naših rešitev, ki smo jo izdelali skupaj z Nenadom Cizlom. Delati za lastno okolje ter s svojimi zamislimi in kreacijami pripomoči k boljši kvaliteti življenja, večji družbeni zavesti je fenomenalno in na zalogi čaka še kar nekaj projektov, ki bi jih rada ponudila lokalni skupnosti. Sicer pa nisva iz Šiške, ljudje pogosto mislijo, da je tako.

DAVID: Je lažje ustvariti akcijo in kampanjo povsem iz nič ali morda, če je identiteta podjetja definirana? Se potem počutita omejena?

MM: Ni pravila. Sam sem se pred leti razmišljal o tem in razmišljal, da bi se nekega dne premaknil na stran naročnika, glede na to, da vedno delujemo v vlogi izvajalca. S tem znanjem, ki ga imava midva, bi v vlogi naročnika lahko delovala res dobro, saj bi midva najemala kreativce in točno vedela, kaj si želiva, v katero smer želiva – znala bi jih usmeriti. Na strani naročnika, če ima ta jasen cilj in jasno vizijo, nam to zelo pomaga, saj nas ne bega v smislu, ne vem, kaj želim, nekaj »hudega« in »odmevnega«. To je za kreativni proces čisto premalo. Velikokrat se je zgodilo, da smo zaradi pomanjkanja informacij zašli povsem na neko drugo pot, naročnik pa ni znal točno definirati, kaj želi. Zelo dobro je, če naročnik jasno ve, kaj želi in tako potem tudi kreativci vemo, katero smer, ton izbrati. Biti duhovit, resen, odštekan … To je potem veliko lažje in zato je dobro imeti kvalitetna izhodišča ob delu z naročnikom. Zgodilo se je seveda tudi, da naročnik resnično ni vedel, kaj želi, pa smo nato skupaj na podlagi močne kreative vseeno ustvarili zanimivo zgodbo, vendar se raje naslonim na prvi del.

DM: Vprašanje sprašuje, ali to igra vlogo. Ne, ne igra vloge, oboje je dovoljeno. Tu nekje se velikokrat zabriše meja. Midva se ves čas dotikava umetnosti, oba sva na neki način tudi umetnika, hkrati pa sva pragmatična, ker delujeva za trg, ki ima zelo stroge in rigorozne smernice, kako na njem nastopamo. Midva združujeva oba svetova, delujeva v uporabni umetnosti in umetnika v nama pretvarjava v uporabne informacije, ki jih mora konec koncev razumeti vsak, sploh tisti, ki mu je izdelek namenjen. Odnos med naročnikom in servisom se je ravno v primeru Šamarja obrnil tako, da sva midva naročnika. Zelo zanimivo je, kako v tej vlogi skeniraš sam sebe in razmišljaš o svojih potezah. Kar naenkrat sva začela gledati na stroške, o katerih sva prej razmišljala v drugem planu. Za Šamar sva izdelala komunikacijsko akcijo, ki je bila v Beogradu zelo uspešna, morava se pohvaliti. Akcija je bila gverilska, saj nama je uspelo z zelo omejenimi sredstvi doseči izjemen doseg, skoraj 6 milijonov. Res sva ponosna na to, kako sva iz te omejitve glede proračuna in razmišljanja o tem, kako doseči ljudi, prišla na to zelo zanimivo idejo.

MM: Akcija je bila videti tako, da sva preko digitalne kampanje simulirala megaplakate in jih »nalepila« čez beograjske arhitekturne znamenitosti. Zadevo smo objavili na Instagramu in ljudje so bili šokirani, ko so opazili ogromne plakate v centru mesta, a le na digitalnih medijih. Simulirali smo akcijo in uspeli do te mere, da se nihče ni vprašal, ali je zadeva resnična. Dobivali smo klice, češ od kod imamo proračun, da si lahko privoščimo tako velike plakate v centru Beograda.

DM: Razkritje kampanje je bilo videti tako, da smo s stavbe Palata Albanija, ki je res velika znamenitost Beograda na začetku ulice Kneza Mihajlova, spustili plakat. Zadeva je potekala v realnem času, pod stavbo pa smo dodali tudi animirano množico, ki je ploskala – vse digitalno, na računalniku. Videti je bilo resnično in zadeva je enostavno začela krožiti, postala viralna.

DAVID: Kultura, umetnost, filmografija, sodoben film, Šiška Deluxe ali instant filmi, Instagram in TikTok. Je sploh še mogoče ločiti zrno od pleva v tej poplavi »samo« ustvarjanja in določiti, morda izluščiti, kaj sploh je kvaliteta, da današnja mladina ne dobi pogosto povsem napačnih vzorcev, ki jih potem vleče na vsa preostala družbena področja?

MM: Sama kultura in umetnost sta pred velikim izzivom, to pa se dogaja zaradi velike mase informacij in ponudbe, ki jo dobimo po spletu. Danes lahko na svojem telefonu vsak posname svoj film – v Beogradu obstaja festival filmov, posnetih s telefoni – in v poplavi vse te tehnologije in informacij, ki jih dobivamo v obliki kratkih filmov, so ljudje postali površni. Danes umetnosti ne sprejemamo več tako skoncentrirano, ne hodimo v kino, ne hodimo na koncerte kot pred 15–20 leti, ko so gostje stali, želeli slišati vsako besedo, vsako pesem, bistvo avtorjevega sporočila. Vse skupaj se prepleta s tem, da ti vsak podoben dogodek ponuja cel kup »šankov«, ljudje so obremenjeni s telefoni in želijo pokazati, da so na tem koncertu, to želijo deliti s svetom in s tem postajajo resnično precej bolj površni. To pomeni, da tisto izrazito »fanovstvo« ni več tako pogosto, saj gredo ljudje raje na festival. Tipičen primer je festival Exit, kjer ljudje ne obiskujejo enega umetnika, temveč 40 različnih, vmes pa so na voljo pleskavice, bari, koktajli, punce, fantje … Vse skupaj se spreminja v zabavo, kjer umetnost sama po sebi izgublja. Sam pravim, da je to izziv in da se bo umetnost iz tega morala izvleči in nazaj pridobiti zaupanje ter ločiti zrno od pleva.

DM: Zanimivo je, da je tudi Andy Warhol (1928–1987) dejal, da bo enkrat vsak prišel do svojih pet minut slave. In to se dogaja. Ta tranzicija poteka preko resničnostnih šovov, lahko rečemo tudi TikToka. Ta afirmacija samega sebe je kot kaže pri ljudeh tako močna, da postaja nekaj, kar ni mogoče zajeziti. V prej omenjeni digitalni dobi se lahko z igračko, kot je telefon, ta afirmacija dogaja. Kaj se bo zgodilo? Zgodilo se bo podobno kot izumrtje radija, gramofonskih plošč. Neke vrste umetnosti, ki jih pozna naša generacija, se bodo spremenile in postale nekaj drugega. Ta površnost pa ni samo to, je tudi pomanjkanje časa in preveliko število impulzov v neki določeni količini časa. Očitno danes rabimo všečke – dopamin se sprošča ob všečkih, to je dokazano. Kakor droge – všečki naj bi delovali podobno kot kokain. Še en citat zelo znanega svetovnega oblikovalca Mirka Ilića, ki je ob pogovoru o revoluciji dejal, »dokler se bo revolucionar bal, da mu bo med begom pred policijo iz žepa padel iPhone, do takrat revolucije ne bo«. Dokler se bojite za svoj iPhone, da ga izgubite ali razbijete, toliko časa revolucije ne bo. To je le masovna hipnoza.

MM: Masovna hipnoza pomeni, da nič ni tako, kot je treba, sami pa smo zadovoljni znotraj svojega majhnega mehurčka in zadeve tako delujejo.

Šamar Mule

Šamar Mule je najbolj balkanska različica Mule koktajlov, kar jih obstaja. Vsem poznan Mule koktajl z ingverjevim pivom smo tokrat pripravili s Šamarjem v vlogi glavnega nosilca okusa. Ta osvežilna poletna mešanica prepriča tudi tiste, ki jim uživanje »čistega« žganja predstavlja izziv.

Sestavine:

• 40 ml Šamar
• 15 ml sveže stisnjen limetin sok 
• 100 ml Thomas Henry Ginger Beer

Dekoracija:

• Lupina limete

Priprava:

V dvojni viski »tumbler« kozarec odmerimo Šamar in sveže stisnjen limetin sok ter dodamo ledene kocke do vrha kozarca. Prilijemo Thomas Henry Ginger Beer in rahlo premešamo z barsko žlico. Vrh koktajla odišavimo in okrasimo z lupino limete.

Šamar Paloma

Zanimivo je, da Šamar rakija deluje fantastično tudi v kombinaciji z rdečo grenivko. Podobno kot Mule smo poskusili, kako bi se podal Šamar z grenivkino sodavico in nad rezultatom smo bili več kot prijetno presenečeni. Tako se je rodila Šamar Paloma, osvežujoča popotnica za poletne dni, za vse tiste, ki niste najbolj naklonjeni pikantni noti ingverjevega piva.

Sestavine:

• 40 ml Šamar
• 15 ml sveže stisnjen limetin sok 
• 100 ml Thomas Henry Pink Grapefruit

Dekoracija:

• Rezina ali krhelj rdeče grenivke

Priprava:

V dvojni viski »tumbler« kozarec ali »long drink« kozarec odmerimo Šamar in sveže stisnjen limetin sok ter dodamo ledene kocke do vrha kozarca. Prilijemo Thomas Henry Pink Grapefruit in rahlo premešamo z barsko žlico. Vrh koktajla okrasimo s preprosto rezino ali krhljem sveže ali dehidrirane rdeče grenivke.

Šamar Sour

Kot za vse »sour« različice koktajlov se je tudi za tega treba nekoliko potruditi, a je vsekakor vredno. Za različico Šamar Sour koktajla smo se naslonili na normative klasikov, kot so različne izpeljave Whiskey Sour koktajla, in poiskali najboljše ravnovesje med sladkim in kislim za glavnega akterja v mešanici, Šamar. Glede na to, da je okus tega mešanega staranega žganja sadno kompleksen z nekaj lesnimi notami, ne potrebuje veliko sladila in se na koncu predstavi kot sveže-saden in lepo zaokrožen koktajl, ki ga lahko uživamo ob kateri koli priložnosti – posebno dobro pa dene v dobri družbi.

Sestavine:

• 50 ml Šamar
• 25 ml sveže stisnjen limonin sok
• 15 ml simple syrup (sladkor in voda v razmerju 1 : 1)
• *20 ml beljak (opcijsko)

Dekoracija:

• Lupina limone

Priprava:

Vse sestavine natančno odmerimo v shaker, dodamo led v večjih kockah in dobro pretresemo. Če ste uporabili beljak, ki ga vsekakor svetujemo, koktejl v istem shakerju še enkrat rahlo pretresite, a tokrat brez ledu (ko koktajl prvič pretresete, ga nato precedite in v istem shakerju, tokrat brez ledu, znova pretresite). S tem boste spodbudili beljakovine v beljaku, da bodo oblikovale debelejšo in čvrstejšo peno na vrhu koktejla. Če beljaka ne uporabite, vam koktajla seveda ni treba pretresti dvakrat. Na koncu koktajl precedite skozi fino čajno cedilo v dvojni viski »tumbler« kozarec, ki ga pred tem napolnite z ledenimi kockami. Odišavite vrh kozarca z lupino limone, ki jo uporabite tudi za okrasitev koktajla.