ČUSTVA SO TISTA, KI IZKAZUJEJO USPEH
Spomini so tisti, ki mi ob priklicu vzpodbudijo prijetne ali nenavadne trenutke. In še danes se spominjam obiska ledenika Arolla, kjer sem pred odhodom k vznožju te čudovite naravne znamenitosti na terasi hotela Kempinski v Ženevi uzrl živo rdečega medveda in tigra z usmerjenim ostrim pogledom, deli francoskega umetnika in vsestranskega ustvarjalca Richarda Orlinskega. Letošnji sejem luksuznih ur v Ženevi je bil primerna priložnost, kjer sem ga končno lahko osebno spoznal in z njim poklepetal o novih stvaritvah večletnega sodelovanja z znamko Hublot. Stopite torej v očarljiv svet, kjer se prepletata umetnost in merjenje časa. V navdušujočem intervjuju nam je vizionarski umetnik Richard Orlinski predstavil svoj pogled na zlitje umetnosti in urarstva. V tem vesolju ima Richard seveda kar nekaj izkušenj, saj v sodelovanju s Hublotom že več kot šest let prenaša svoje osupljive živalske motive na izvrstne časomere, ki jim v svetu luksuznih ur ni para. To izjemno partnerstvo združuje ideje iz obeh svetov in ustvarja uporabne, a osupljive ure. Richardova pot od glinenih kipov iz otroštva do razstavljanja na prestižnih prizoriščih je tlakovala pot njegovemu prepričanju v demokratizacijo umetnosti, z brezhibnim ustvarjalnim procesom in osredotočanjem na vzbujanje čustev pa Orlinski in Hublot še naprej ustvarjata ure, ki očarajo in navdihujejo.
DAVID: Kako se po vaše združujeta svetova časomerov in umetnosti?
Richard Orlinski: Mislim, da dobro. Seveda je odvisno od tega, kako želite zapeljati sodelovanje. Pri mojem sodelovanju z znamko Hublot me je vodila želja po tem, da želim ustvariti pravo, funkcionalno uro, ne nekaj, saj veste, čudnega. Želel sem ustvariti nekaj resničnega, nekaj, kar je enostavno razumeti. Mislim, da smo dobro sodelovali predvsem zato, ker smo vzeli nekaj idej iz mojega sveta, nekaj iz sveta Hublota in skupaj ustvarili nekaj zelo prijetnega. V šestih letih smo zaključili kar nekaj sodelovanj in rezultati so dobri, obstaja občinstvo za te ure, tako da ja, deluje.
DAVID: Vaše skulpture pogosto prikazujejo jezne, napadalne živali. Kako to?
Richard Orlinski: Ker se skulptura ne premika, ji je treba dodati nekak izraz, to jo prikliče k življenju. To ni videoposnetek, skulptura stoji, je pri miru, zato ji je treba na drugačen način vdihniti življenje. Vse moje živali imajo usta odprta tudi zato, ker je toliko stvari za povedati.
DAVID: Ustvarjate velike umetnine, skulpture, na drugi strani pa so ure tako majhne. Lahko izrazite svojo umetnost na tako majhnem predmetu?
Richard Orlinski: Seveda. Če sem iskren, gre za uro in ne skulpturo, res je ura umetnost, toda ni skulptura. Skulpture so makro, ure pa na drugi strani mikro. Toda če lahko iz skulpture vzameš le obliko, moje živali imajo na primer posebne oblike, jih lahko preneseš na ure. To je tudi kombinacija mojih izkušenj v svetu urarstva, saj sem dejansko zbiratelj ur, nekaj idej sem si izposodil tudi iz tega sveta. Seveda sem združil svetove Hublot in Orlinski in ustvaril nekakšno mešanico, rezultat pa so naše stvaritve.
DAVID: Kako je prišlo do sodelovanja z znamko Hublot, kakšna je zgodba za začetkom?
Richard Orlinski: Do mene je prišel gospod s pištolo in mi dejal, da moram z njim sodelovati, če ne, me bo ubil. Nato je do mene z nožem prišel še Ricardo Guadalupe, izvršni direktor znamke in me prisilil v to. Šalim se, gospod Jean-Claude Biver me je predstavil Ricardu, s katerim sem se pogovarjal o številnih stvareh in sčasoma je postalo nekako logično, da sklenemo sodelovanje, saj si delimo številne skupne vrednote, osredotočeni smo na isti način razumevanja našega dela. Želimo biti moderni, vpeti v umetnost in glasbo. Tudi sam sem vpet v oboje, hkrati pa sem tudi komediant. Vse to je vrsta umetnosti, Hublot kot znamka pa, kot veste, pogosto sodeluje z umetniki, športniki. Toliko skupnih stvari si delimo, pa tudi pripovedovanja zgodb in poštovanja do strank se lotevamo na podoben način, res mnogo skupnega imamo. Ustvarili smo nekakšno družino, moja in Hublotova ekipa tesno sodelujeta, res je enostavno. Dejstvo je tudi, da mi dovolijo uro izdelati iz nič, ne le prirediti obstoječe modele, kot to počnejo številni drugi umetniki. Hublot je, po mojem mnenju, edina velika znamka doslej, ki je umetniku dovolila ustvariti svojo lastno uro in na njej izraziti svojo umetnost. Lahko razmišljate, pa je ne boste našli. Obstaja veliko časomerov, ki so jih umetniki predelali, pa tudi nekaj manjših znamk, ki so oblikovanje prepustile umetniku, toda velike znamke tega ne uporabljajo. Hublot je edina znamka, ki si to upa in ponosen sem, da sem del tega, tudi zaradi tega, ker se zavedam, da prvič, drugič ni bilo lahko niti za Hublot. Ko se lotiš izdelovanja ure iz čiste ničle, lahko hitro zapadeš in začneš preveč komplicirati in uro nekako izdelaš, vendar ta izgubi svojo funkcionalnost, enostavno ura ni več ura. Ure, ki jih izdelujemo mi, so ure, prežete z umetnostjo, ki ohranjajo svojo funkcionalnost, ostajajo prave ure. Ne poznam drugih primerov znamk, ki to počnejo, res ne.
DAVID: Ste kot mladenič že ustvarjali časomere ali ste se osredotočili bolj na živali in druge motive? Začeli ste s krokodilom, kajne?
Richard Orlinski: Ne, nisem se loteval ur. Krokodil pa je bilo res prvo umetniško delo, ki sem ga predstavil svetu, a sem pri štirih letih že izdelal povodnega konja in slona. To je bilo v šoli, kot material pa sem uporabil glino. Ja, je pa res, da je bil krokodil prva skulptura, ki je bila predstavljena javnosti. V preteklosti sem sicer morda res izdelal nekaj ur, vendar povsem za zabavo, nikoli nisem pričakoval, da bom kdaj sodeloval s priznanimi blagovnimi znamkami.
DAVID: Rekli ste, da ste zbiratelj ur. So vas navduševale mehanske ure, gibanja?
Richard Orlinski: Ne, zanimal me je dizajn, estetika. Ne zanima me, kaj se skriva v notranjosti. Res je, da je lepo videti notranjost, če je ta izpostavljena, na primer leteči tourbillion, vendar to samo zato, ker lahko zadevo vidim, dele, oblike, mostove …, vendar ne, ne zanima me, kako ura deluje, tudi če se žene na baterije, važna je estetika. Enako je pri avtomobilu, prva stvar, ki jo opazimo, je videz. Sem ljubitelj objektov, ko vidiš objekt, je prva stvar, ki jo opaziš, oblika zunanjosti. Seveda je lepo imeti v notranjosti nekaj zmogljivega, toda prvi kontakt z očmi je zunanjost.
DAVID: Toda pogosto gresta zasnova notrajnosti in samega časomera z roko v roki? Lahko videz notranosti uporabite kot element zasnove časomera?
Richard Orlinski: Seveda, zakaj ne! Vse je mogoče.
DAVID: Vaša dela so bila razstavljena na številnih prestižnih prizoriščih, vključno z muzejem Louvre in filmskim festivalom v Cannesu. Ali lahko govorite o vlogi, ki jo igra umetnost v naši družbi?
Richard Orlinski: Umetnost je za družbo izredno pomembna. Moj cilj in osredotočenost sta na tem, da je umetnost dostopna vsem, ne le eliti. Zelo ponosen sem, da sem ustvaril sodelovanja z znamkami, kot je Disney, ki omogočajo, da so nekateri motivi dostopni le za nekaj evrov, naprimer Mickey by Richard Orlinski. Vsi si lahko privoščijo tovrstno umetnost, jo kupijo. To je zame zelo pomembno. Ko ustvarjam velike dogodke z ogromnimi skulpturami v švicarskih Alpah ali v Benetkah, kjer koli že, to rad počnem na luksuznih, ekskluzivnih lokacijah, pa tudi v predmestih … Rad se pojavljam tam, kjer me ljudje ne pričakujejo. To mi je všeč, rad sem nekako moteč. Trenutno razstavljam na jugu Francije, v zelo revnem delu in z veseljem širim svojo umetnost tudi na takšnih področjih. Zame je umetnost namenjena vsem.
DAVID: Poleg sodelovanja s Hublotom ste v preteklosti svojo umetnost delili tudi z večjimi objekti, na primer z avtomobilsko znamko Audi. Kakšne so priložnosti oziroma morda tudi prepreke pri delu s tako velikim medijem?
Richard Orlinski: Glavno je, da sledim svoji ideji, kreativnemu procesu. Izdelujemo namreč tudi čokolade, ki jih prodajamo za manj kot 4 evre, po svetu smo jih prodali več kot 700 tisoč in všeč mi je biti del življenja različnih ljudi, da lahko v njih vzbujam čustva. Ja, to lahko naredim z avtomobilom ali uro, pa predmeti, kot so kozarci ali mize, umetnost se lahko skriva povsod. Sem tudi oblikovalec, zato sem rad vpet v to, da je umetnost vse bolj popularna.
DAVID: Kaj je bil največji izziv pri ustavrjanju zadnjega sodelovanja, ki smo ga lahko spoznali na sejmu Watches & Wonders v Ženevi?
Richard Orlinski: Vse skupaj je bilo zelo spontano. S Hublotom delam že skoraj šest let, no, dejansko še dlje, saj smo sodelovanje začeli pred lansiranjem, seveda, toda dejstvo je, da ne sodelujemo le enkrat na leto, sodelujemo vsak dan. Ekipi sodelujeta, izmenjujeta mnenja, to je proces, nekakšna cesta, po kateri vozimo. Vse skupaj je res enostavno, ker se o morebitnih problemih pogovarjamo in jih rešimo. Lahko rečem, da ni problemov, izzivov, res je enostavno sodelovati z znamko Hublot. Edini izziv je narediti uspešen časomer, nekaj, kar bodo imeli ljudje radi. Ko spremljamo reakcije javnosti glede novega časomera, smo zelo veseli, saj so ga ljudje lepo sprejeli, kažejo entuziazem. Časomer je res preprost, več je manj. Titan, mat zaključek. Všeč mi je.
DAVID: Kakšne efekte ste želeli vključiti v ta novi časomer?
Richard Orlinski: Čustva. Tudi če vam ura ni všeč, me to ne gane preveč, saj vzbuja čustva. Problem je, če ne rečete nič. Če stranka reče, da ji je ura všeč ali pa nasprotno, je ta vzbudila čustva. Želim torej ustvarjati čustva. Če sem iskren, imamo tudi kar nekaj sreče, saj so bile vse ure, ki smo jih izdelali s Hublotom velik uspeh, res so se hitro razprodale. Doslej še nismo bili deležni kritik, pa sodelujemo že šest let. Res jih ne najdem.
DAVID: Če vas označim za kiparja, kateri material bi radi obravnavali v prihodnosti?
Richard Orlinski: Delam s toliko različnimi materiali, že s Hublotom smo se dotaknili številnih različnih. Zlato, titan, keramika, safir … najti je treba primerne materiale, s katerimi lahko ustvarimo časomer. Če sem iskren, ne vem, rad delam z vsemi materiali, morda nekaj zelo lahkega, kakšna nova tehnologija, nov projekt …
DAVID: Pri urah nenehno govorimo o času. Kakšen je vaš odnos s časom?
Richard Orlinski: Čas je nekaj zelo dragega. Ko se dobro znajdeš s časom, lahko najdeš svobodo. To je moje mnenje. Čas je dragocen, moraš ga prihraniti toliko, kot je to mogoče.
