EDEN IN EDINI KRALJ ROCK’N’ROLLA

Film Elvis raziskuje življenje in glasbo enega in edinega kralja rocka Elvisa Presleyja, gledano skozi prizmo zapletenega odnosa z njegovim skrivnostnim menedžerjem, polkovnikom Tomom Parkerjem. Zgodba se poglobi v zapleteno dinamiko med Presleyjem in Parkerjem, ki traja več kot dvajset let, od Presleyjevega vzpona in slave do njegovega zvezdništva brez primere. Zgodba se razvija na razgibanem ozadju razvijajoče se kulturne krajine in izgube nedolžnosti v Ameriki, osrednja točka tega potovanja pa je ena najpomembnejših in najvplivnejših ljudi v Elvisovem življenju, Priscilla Presley, ženska, ki je z velikimi črkami popisala liste življenja svojega ikoničnega moža. Elvis je sicer med ne le glasbene legende, temveč v vlogo enega najvplivnejših posameznikov svoje dobe, vstopil kot človek izjemnega glasbenega talenta in neopisne lepote. Zaradi mešanice naštetega, v kombinaciji s svojo izredno karizmo, je prodal več kot milijardo plošč in albumov, več kot kateri koli glasbenik v zgodovini. Zaradi bogate in neomajne podpore oboževalcev po vsem svetu, Elvis še dandanes ostaja izredno popularen. Kaj si o nastajanju filma, kostumih, pripravaah na vlogo in delu z zvezdniško zasedbo mislita režiser Baz Luhrmann in glavni protagonist Austin Butler pa v nadaljevanju..

Film ELVIS je prav zaradi tega eden od najbolj pričakovanih filmov leta 2022, v distribuciji Blitz Slovenija pa si ga bomo v kinih lahko ogledali od 22. junija 2022.

Znani ste po odkrivanju ali izpostavljanju talentov na način, ki ga do sedaj še nismo videli. Kaj ste opazili v Austinu Butlerju, kaj je v vas prižgalo to iskro?

BAZ LUHRMANN: No, to je bila ena najbolj nenavadnih poti do kastinga, saj mislim, da me je Austin na neki način našel kar sam. Poglejte, tudi on vam bo povedal, da ima njegova zgodba nekaj izjemnih plati. Mislim, skoraj duhovne so, težko jim je verjeti. To je mladenič z neverjetno empatijo, ki so mu že zgodaj rekli, da bi moral igrati Elvisa. Toda res zgodaj v procesu je naša direktorica kastinga dejala: »Prišel je ta odličen posnetek.« Zaigrala ga je in spomnim se, da je naredil nekaj nenavadnega – takrat, ko se večina ljudi samo pojavi na ekranu, je mladenič začel s hrbtom proti kameri, igral klavir, nato pa ga je kamera obkrožila. Igral je “Unchained Melody” in bil je poln tako intenzivnih čustev. Pomislil sem: »Vau, kaj je to? Fant, zna peti.« V tistem trenutku, od samega začetka, je bil »zelo Elvis«, imel je precej Elvisovo dušo. Potem me je na poti na to avdicijsko delavnico poklical Denzel Washington, ki ga sploh ne poznam. Denzel je dejal: »Moral sem te poklicati, ker obstaja igralec, s katerim sem pravkar delal na odru v “Iceman Cometh”. Ima tako delovno etiko, kot je še nisem videl. Želel sem samo zastaviti dobro besedo zanj.« Torej, od trenutka, ko je Austin stopil v zgodbo, sem ga pripravljal in pripravljal ter le pripravljal, ker sem res želel videti, ali bi lahko igral mladega Elvisa, ali bi lahko igral starejšega Elvisa? Ali je imel vzdržljivost, ki je bila potrebna za opravljanje vloge? Potem se je izkazal z odličnimi ocenami. Ampak jaz mislim, in to pravim iskreno, da sta duši Austina in Elvisa nekoliko usklajeni. Res sta. Obstaja podobna empatija in ranljivost.

Morda je vaš dar, da lahko vidite usklajenost med umetnikom in likom?

BAZ LUHRMANN: Ja. Moje stališče je, da so avdicije zastrašujoče.

Zato je, ko nekdo stopi skozi moja vrata, ne glede na to, kakšno je splošno mnenje v sobi, moja osebna naloga, da naredim vse, kar je v moji moči, da mu priskrbim službo. Drugič, menim, da je privilegij in priložnost, da se s tistim, ki je prišel skozi moja vrata in z delom z njimi naučim nekaj o besedilu scenarija – obstaja še kakšen drug vidik, ki ga drugače morda ne bi prepoznal. Gre torej za dajanje in jemanje, tako rekoč sodelovanje.

Delavnice lahko vključujejo trikratne povrate, petje, celo kostume. Mislim, veliko igralcem bomo lase in ličenje predstavili že zgodaj. To je temeljit postopek in menim, da je to privilegij, ker se lahko naučim o scenariju, a tudi srečam igralce »na poti navzgor«. Mislim, neznani igralci, ki so bili na avdiciji za »Romeo + Juliet«, so zdaj eni izmed najbolj znanih igralcev na svetu. Vzpostavljam odnose. Torej to deluje v obe smeri.

Malo v nasprotju s tem procesom je Tom Hanks, ki je eden bolj uveljavljenih in priljubljenih igralcev na svetu.

BAZ LUHRMANN: Ja, ja.

Zdi se, da vedno igra dobrega fanta ali pa je vedno lik, za katerega občinstvo navija. Torej, kaj ste videli v njem, da vam je nekaj reklo, »to je polkovnik Tom Parker«?

BAZ LUHRMANN: No, obstajata dve stvari. Najprej to, ali ga bo sploh zanimalo? Jaz sem bil na tej točki. On je vendar eden izmed najboljših igralcev ne samo našega časa, ampak vseh časov. To je bila zelo nenavadna izkušnja, saj ko greste do takšnega vrhunskega igralca, vedno traja veliko časa, da ga popeljete na pot tega, kar boste počeli, da se z njim sprehodite skozi proces. Preprosto sem šel in obiskal Toma, ki sem ga bežno poznal v zasebnem življenju, v njegovi pisarni Playtone, in povedal sem mu za polkovnika. Med poslušanjem je bil res pozoren. Imel sem video in vse rekvizite, da bi nekako pokazal, kako bom posnel film, imel sem tudi nekaj informacij o polkovniku in po približno 40 minutah je rekel: »No, če me hočeš, jaz sem ta.« Niti nisem imel priložnosti predvajati svojega videa.

Film ELVIS je pred svetovno premiero v Cannesu prejel navdušene ocene treh članov družine pokojne glasbene ikone: Priscille Presley, Lise Marie Presleyin vnukinje Riley Keough. Lisa Marie je film označila kot “spektakularen” in dodala: “Austin je čudovito utelesil in zajel srce in dušo mojega očeta. Po mojem skromnem mnenju je bila njegova predstava odigrana točno tako, kot mora biti – s spoštovanjem.” Riley Keough je povedala, da je začela jokati v prvih petih minutah filma in dodala: “Takoj sem začutila koliko truda sta vložila Baz in Austin, da pokažeta stvar tako, kot mora biti. To je v meni nemudima prebudilo globoka čustva. Počutila sem se počaščeno, da sta s toliko truda prišla do njegovega bistva in začutila, kaj je zares bil. Austin ga je tako zelo lepo upodobil.”

Če se dobro spomnim, sem fantom rekel: »Mislim, da je pravkar rekel da, kajne? Je res rekel da?« Ena mojih velikih radosti je pomagati igralcem, da igrajo tisto, za kar rad rečem, da je struna na njihovem inštrumentu, na katero običajno ne znajo igrati. Mislim, da ima vsak igralec več strun na svojem inštrumentu, kot jih lahko igra v življenju. Glede Toma, on je dober ameriški fant, zato mislim, da je tekel v smeri igranja tega najbolj zapletenega in nenavadnega, recimo temu, zlobneža. Mislim, da je bil del razloga, zakaj je imel tako ekstremno reakcijo na polkovnika Toma Parkerja, to, da je bil težka oseba, ki je izsesala voljo in zrak iz vsake sobe. Na to se je vrgel Tom, ki je želel igrati tega kompleksnega tipa, ki je bil več kot lopov, ampak manipulator in zapletena, zaradi pomanjkanja lepšega izraza, ne preveč dobra oseba.

Potem je tu Priscilla, ki je prav tako sama po sebi ameriška ikona. Našli ste Olivio DeJonge, ki je tako ljubka in prijetna. Kaj ste videli v njej, kako ste vedeli, da ste našli svojo Priscillo?

BAZ LUHRMANN: Tudi to je bilo zelo nenavadno. Moj prijatelj in dolgoletni pisni sodelavec Craig Pearce je napravil oddajo z naslovom »Will«, ki govori o Shakespearu. Rekel je: »Oh, tukaj je res izjemna mlada igralka.« Spomnim se, da sem pomislil na to, ko so se začele avdicije, pa je prišel posnetek in kolega je rekel: »O, glej, to je tista mlada igralka!« In pravzaprav so vsi že od samega začetka imeli mnenje, da bi morala Olivia igrati Priscillo. Kar je imela, je bila nekakšna naivnost, ki je bila nujna za zgodnji del razmerja, a tudi dejstvo, da je lahko razvijala značaj skozi dolga leta, dokler ni prišla do popolnoma razvite ženske, nekoliko odrasle v razmerju.

Baz Luhrmann, režiser mnogih uspešnic za znamko CHANEL

V tem filmu pokrivate tri desetletja, kajne?

BAZ LUHRMANN: Točno tako. Mislim, na to vprašanje sem moral odgovoriti za Austina v vlogi Elvisa, pa tudi za Olivio kot Priscillo. Veste, to je bilo enako zahtevno, ker je mlada Priscilla tista, ki ji Elvis v bistvu govori, kako naj si uredi lase in podobno, takšno je življenje. Pozneje je Priscilla tista, ki skrbi za Elvisa. Elvis je infantiliziran, izgubljen.

Seveda vemo, da je bil Elvis ikoničen glasbenik, toda ne glede na temo je povezava, ki jo imate z glasbo v vseh svojih filmih, pomembna. Ta film vključuje več umetnikov iz tistega obdobja in območja, kjer je Elvis odraščal.

BAZ LUHRMANN: No, nekaj stvari nisem hotel narediti. Prvič, biografskega filma – to ni biografski film. Drugič, nisem želel, da bi bil nostalgičen. In tretjič, hotel sem samo predstaviti to epsko zgodbo. Ta zgodba v resnici govori o Ameriki v 50., 60. in 70. letih in o teh dveh odličnih elementih, sell in show, the showman in the snowman. Te zgodbe ne moreš povedati, če se ne osredotočiš na raso, še posebej, če se ukvarjaš z glasbo. Sam mislim, da je Elvis v 50., 60. in 70. letih v središču kulture, tako dobre kot slabe in grde. Ta mladenič nekaj časa živi kot otrok z mamo v eni od redkih hiš, ki so bile namenjene belim v skupnosti temnopoltih. Čas sem preživel v Memphisu in na koncu mi je po dolgem obdobju uspelo izslediti starejšega Afroameričana Sama Bella, ki je lani umrl, a se je skupaj z nekaterimi drugimi mladimi fanti družil z Elvisom, ko sta bila stara okoli trinajst let. Tekli so do glasbenih in binkoštnih ustanov. Mislim, da je izjemno pomembno razumeti, kako zelo je Elvis ljubil cerkvena besedila nad vso drugo glasbo. Težil je k temu, ostal je pokonci po dveh nastopih v Vegasu in pel božje pesmi. To ga je do konca ohranjalo kot zelo duhovno osebo.

Ker je Elvis vpijal glasbo – gospel, country in tako naprej – je produkt vseh teh mešanic glasbe. Torej, moraš imeti to glasbo v filmu, moraš imeti Big Boy Crudup in Big Mama Thornton. Kar se tiče sestre Rosette Tharpe, ali dejansko vem, da jo je videl? Ne, ampak vem, da so bili oboževalci, vem, da je Elvisova mama, Gladys, ves čas vrtela to glasbo. Zagotovo pa je bilo njegovo prijateljstvo z B. B Kingom pristno in B. B. pripoveduje nekaj izjemnih stvari o tem, kaj sta z Elvisom skupaj občutila o glasbi.

V tem filmu gostite umetnike z izjemnim glasom, kot so Yola, Shonka Dukureh, Alton Mason, Gary Clark mlajši ter Kelvin Harrison mlajši, ki igrajo legende. Zagotovo je bilo razburljivo postaviti današnje umetnike v te vloge.

BAZ LUHRMANN: O ja, super jih je imeti. Všeč mi je, da predstavljam te neverjetne sodobne umetnike, saj boste tako kot v »Gatsbyju« slišali klasičnega Elvisa, mladega Elvisa bo pel Austin, starejšega Elvisa pa Elvis. Toda na trenutke slišite tudi prevode – pa naj gre za pesem Big Mama Thornton “Hound Dog” z Doja Cat ali z drugimi superzvezdniškimi izvajalci. Moje zasluge so zelo nenavadne. Ker je zadnja izjava v filmu o Elvisovem nenehnem vplivu na kulturo in glasbo, sem izbral nekaj super zvezdniških nastopov, da se mu poklonimo vse do zadnjih zaslug. Upam, da se bo občinstvu izplačalo ostati do konca.

Kako ste se počutili, ko vam je Baz Luhrmann sporočil, da ste dobili vlogo Elvisa?

AUSTIN BUTLER: Počutil sem se neverjetno. Pred tem trenutkom sem nekaj časa živel z idejo, midva pa sva že sodelovala od februarja do julija, ko sem dobil vlogo.

To je dolga avdicija.

AUSTIN BUTLER: Ja približno petmesečna. Ko sem sploh opravil zaslonski test, sva že delala štiri ali pet mesecev. In potem je prišel teden, ko nisem vedel, ali mi bo to res uspelo, ker sem si mislil: »No, zdaj je tudi studio, ki sprejema te odločitve. Z Bazom sva se zelo dobro razumela, a lahko bi bilo vse zaman in morda ne bo tako, kot si želim.« Imel sem teden, ko sem se res poskušal spopasti z obema izidoma. Pomislil sem: »V redu, če me pokliče in reče: »Nisi dobil vloge«, potem moraš biti to sposoben sprejeti tudi po vsem tem vloženem delu.« Res sem šel skozi ta proces razmišljanja, da če se to zgodi, potem lahko to sprejmem. Potem sem pomislil: »Če reče: »Saj si dobil vlogo«, boš imel veliko dela pred seboj.« In prišel sem do tega, da sem si mislil: »V redu, lahko sprejmem oba razpleta in vem, kaj bom naredil.« In ko mi je povedal novico, sem doživel ta naval veselja, hvaležnosti in navdušenja. Takoj sem vedel, da je zdaj čas za delo. Takoj sem poklical trenerja narečja in svojega gibalnega trenerja in šele začel sem raziskovati – no, nadaljeval sem z raziskovanjem; Raziskoval sem že pet mesecev, a sem od tistega dne začel kopati res globoko.

Zgodbo Elvisa Presleyja je mogoče povedati na različne načine, vendar se je Baz odločil, da se osredotoči na odnos med Elvisom in polkovnikom Tomom Parkerjem, ki je tudi pripovedovalec. Torej res dobivamo Parkerjevo različico zgodbe. Kaj menite o Bazovem pristopu?

AUSTIN BUTLER: Mislim, da je Baz neverjeten filmski ustvarjalec in pripovedovalec, poleg tega pa čudovit človek.

Tako zelo verjamem vanj in mislim, da je način, na katerega se je lotil tega, res briljanten in nekonvencionalen. Hkrati gre za res vznemirljiv način pristopa k tako izjemnemu življenju. Bilo ga je veselje gledati in tudi videti, kako se je Bazov proces razvijal med snemanjem in v montaži ter kako je zgodba nenehno dobivala nove oblike in se izpopolnjevala, ko se je proces odvijal.

Omenili ste, da ste imeli svojega trenerja narečij, svojega trenerja gibanja, a kot igralec, kako najdete pot v človeka, ki je desetletja na takšen način ovekovečen v pop kulturi? Kako najdete način, da to »naredite po svoje«?

AUSTIN BUTLER: To je bil že od samega začetka velik izziv, saj je bil, kot pravite, Elvis na ta način ovekovečen. Pogosto rečem, da je postal ozadje družbe …

To pomeni, da je njegova podoba prisotna skoraj povsod?

AUSTIN BUTLER: Tako je, ali pa ima status nadčloveškega, bogu podobnega. Nobena od teh stvari igralcu ni enostavno dostopna in nobena od njiju ne uteleša celotne kompleksnosti in odtenkov človeškega bitja. Razmišljal sem, kako prideš do tega? Začelo se je z neskončnim raziskovanjem in gledanjem vsakega dokumentarca, ki sem ga našel, gledanjem vsega, kar sem našel na YouTubu, ali poslušanjem zvočnih posnetkov njegovih intervjujev.

Veliko igralcev bo dejalo, da jim kostumi, pričeska in ličila pomagajo pri iskanju lika. Kako so vam ti elementi pomagali, da ste dodatno izpopolnili svoje delo, ko ste vstopili v njih in na snemanje – zlasti kosi velike Catherine Martin?

AUSTIN BUTLER: CM je briljantna in ena največjih kostumografinj, kar smo jih kdaj poznali. In povrh vsega je tako neverjetna oseba, tako prijazna in materinska. Toliko ur smo preizkušali in izpopolnjevali stvari … Njena pozornost do detajlov je neprimerljiva. V resnici je bil privilegij delati z njo pri tem in izkoristiti prednosti te vrste delovne etike in briljantnega uma, ki ga ima.

Ste imeli najljubši kostum?

AUSTIN BUTLER: Nisem imel samo enega favorita, ampak lahko naštejem določene … Mislim, odvisno je od mojega razpoloženja, toda v prizorih iz 50. so nekatere stvari, ki izstopajo v mojih mislih. Še nikoli nisem nosil toliko čipkastih majic! Te so mi bile všeč. Všeč so mi bile bolero jakne, njihov čudovit kroj. Tam je tudi tista popolnoma modra obleka iz 50. let, z modro čipkasto srajco, tudi to mi je všeč. In potem je v 60. letih … Eno najbolj močnih oblačil je bilo usnje za ’68 Special. Ko to nosiš, se počutiš odlično.

In res je brezčasno.

Austin Butler: Ja, popolnoma. Pa kombinezoni, počutiš se kot superjunak, tako da se v njih počutim res odlično. Težko se odločim samo za enega.

Radi bi nekoliko zamenjali prestavo – nam lahko poveste več o odnosih, ki jih ima Elvis v filmu in delu z igralcema Helen Thomson in Richardom Roxburghom kot njegovima staršema ter Olivio DeJonge kot Priscillo in seveda Tomom Hanksom kot polkovnikom Tomom Parkerjem?

AUSTIN BUTLER: Bil sem privilegiran in počaščen, da sem delal s temi neverjetnimi igralci. Lahko bi začel s katerim koli od njih, toda Olivia, ki igra Priscillo, je izredno inteligentna in empatična ter zelo pametna. Pristopila je k igranju Priscille s tako milostjo, močjo in modrostjo; to je res utelesila v Priscilli na tako lep način. Bila je odlična scenska partnerka in prijateljica v celotnem procesu, zato sem ji zelo hvaležen. Tom — boljšega sodelavca od njega ne najdeš. Ne samo, da je bil toliko let moj junak in da sem ga občudoval kot igralca, je eden tistih ljudi, ki so bili del vsega našega življenja, ne glede na to, ali smo gledali Forresta Gumpa, Big, Castaway, Philadelphia, ali kateri koli njegov film. Je mojster svojega poklica. Poleg tega je topel, prijazen, zabaven in radodaren, hkrati pa je poskrbel, da so se vsi na snemanju počutili kot doma. On je velik profesionalec, ki se dokaže s ponižnostjo, ta pa vam omogoča, da resnično sodelujete. In od njega sem se veliko naučil in res je čudovit človek in igralec. Kar se tiče Helen, kakšno darilo, da sem se lahko lotil dela z njo. Prihaja iz gledališča in to vidite v njenem delu. Tako obvladuje svoj instrument, sposobna je doslednosti res intenzivnih čustev in to narediti izjemno resnicoljubno. Obstajajo določeni akterji, ki lahko vklopijo čustvo, ne da bi to občutili; to je tehnična stvar, kot preklop stikala za luči. Gledaš in se čudiš. Helen sem gledal in razmišljal: »Resnično to čutiš in to počneš ves dan. Kako ti to uspe?« Ko jo gledaš, začutiš čustva v svoji duši, to je čarovnija. Veliko sva se pogovarjala o delu, ker sem bil nad njo tako navdušen. Poleg tega je Elvisov odnos z materjo osrednjega pomena v njegovem življenju, osrednji v tej zgodbi, in k temu se je lahko približala s toliko moči in duhovne trdnosti. Poleg tega je odlična oseba in pravo veselje je bilo biti v njeni bližini. In na koncu Richard, obožujem Richarda. Igra Vernona, Elvisovega očeta. Iskreno, neverjeten je, ker zna igrati v globinah res težkih trenutkov. In on je še eden tistih, ki to počnejo tako dolgo, da se lahko s pristnostjo in močjo dotakne res težkih čustev. Po drugi strani pa je on eden najbolj smešnih ljudi, kar sem jih kdaj srečal. To je res dragocena stvar na snemanju, ker ima med dolgimi urami in nekaterimi res težkimi dnevi to stvar, ko si ga samo pogledal in ti je prinesel veselje. On je čudovita oseba za skupno preživljanje časa. Na celotnem snemanju smo imeli neverjetno zasedbo. Lahko bi govoril tudi o Lukeu Braceyju, ki je igral Jerryja Schillinga, in o tem, kako lepo je bilo sodelovati ter kako odličen fant in igralec je. Seznam se nadaljuje in nadaljuje, imeli smo res neverjetno zasedbo. Res sem hvaležen, da sem bil obkrožen z njimi.

Povejte nam nekaj o tem, kako ste oživili te ikonične predstave, ne glede na to, ali gre za določeno predstavo ali samo na splošno – odrski nastopi v filmu so neverjetni in imate jih veliko!

AUSTIN BUTLER: Ja, pri tem je bilo treba najti zapleteno ravnovesje, saj sem se na eni strani temu res želel približati in mislim, da je bilo zelo pomembno pristopiti z neverjetno mero specifičnosti. Ne glede na to, ali smo, kot je to imenoval Baz, opazovali trenutke – to so trenutki, ki jih ljudje lahko za večjo točnost gledamo in primerjajm z nečim, kar je Elvis dejansko naredil – ali pa ustvarjali nekaj svojega, kot je trenutek, ko nastopam v Russwoodu in pojem »Trouble«. Za te predstave morda nimamo posnetkov, vendar kljub temu želimo, da je Elvis čim bolj resničen in pristen.

Kakšna je bila razlika v pripravi?

AUSTIN BUTLER: V takih trenutkih, čeprav nismo imeli dejanskih posnetkov, sem si ogledal neskončno količino slik ali drugih trenutkov, kjer se je gibal, in jih v bistvu posnemal. Obstaja njegova odlična fotografija iz Vancouvra, ko se je valjal po odru z mikrofonom in tako smo ta trenutek izkoristili za ta del pesmi. Nato vzameš drugačen trenutek za drug del in na koncu na kup zbereš ali prepleteš to predstavo, ki se potem zdi skoraj kot prej omenjeni trenutek opazovanja, čeprav nimamo dejanskega posnetka. Želite biti čim bolj konkretni, a potem tvegate, da boste izgubili spontanost in občutek, da se to prvič dogaja prav zdaj pred našimi očmi. To je postal izziv, da so bile zadeve čim bolj specifične, a hkrati nove.

In kako ste se naučili gibov?

AUSTIN BUTLER: Delal sem z neverjetno trenerko gibanja po imenu Polly Bennett in glede vsega smo delali od znotraj navzven. Torej, če Elvis premakne roko na določen način, bi jo pogledali in rekli: »Zakaj? Zakaj tako premika roko? Kakšen je notranji občutek, zaradi katerega se tako giblje?« Vsak trenutek tako preprosto segmentiraš. In potem, ko pride čas za dejansko snemanje, moraš biti sposoben zdaj vse to pozabiti in imeti občutek, kot da se to dogaja prvič. In včasih mi to ni uspelo, včasih pa smo grom ujeli v steklenico. In vsakič samo delaš na tem, delaš na tem, delaš na tem, nato pa se sprostiš in živiš trenutek. To je bil nekakšen proces.

Še zadnja stvar: prebrali smo, da je bil Priscilli Presley film všeč. Kako se počutite?

AUSTIN BUTLER: To je bilo najbolj ganljivo, ki nam je bilo predstavljeno. In res se mi je odvalil kamen od srca, ker mi je navsezadnje ta ocena zelo pomembna. Če je njegova družina srečna, če se Priscilla, ki ga je poznala nedvomno bolje kot kdorkoli drug, počuti dobro … Nočem govoriti zanjo, a če je imela to pozitivno izkušnjo ob gledanju in če je dejala res prijazne stvari, je to vse, kar si lahko želim, veste? Preprosto čutim olajšanje, ker sem jo le želel narediti ponosno in hočem, da bi bila ponosna celotna njegova družina. Želim jim delati pravico, prav tako njemu. In to velja za vse, po vsem svetu, ki ga imate radi. Želim, da vsi začutijo njegovo bistvo in se počutijo, kot da smo mu ponudili pravico.