NAGRADE SO ČUDOVITE, A NISO BISTVENE

Serija Manhattan, ki poteka ob izdelavi prve atomske bombe na svetu v Los Alamosu v Novi Mehiki, sledi znanstvenikom in njihovim družinam, ki skušajo sobivati v svetu, v katerem so skrivnosti in laži vpletene v vsak trenutek njihovega življenja. Serija Manhattan tudi v drugi sezoni spremlja vse bolj zapleteno življenje prebivalcev Los Alamosa, ki ostajajo zaprti v najbolj skrivnem mestu na svetu. Odpovedali so se svobodi, ogrozili svoje zakone in celo žrtvovali svoj razum, da bi končali eno vojno in začeli drugo – hladno vojno, ki jih čaka tik za atomskim obzorjem – vohuni in paranoično ozračje pa grozijo, da bodo projekt uničili od znotraj. Pred premiero, ki je potekala 5. avgusta, smo opravili intervju z enim izmed glavnih protagonistov serije, ameriškim igralcem Johnom Benjaminom Hickeyjem, ki nam je zaupal vse o modi tistega časa, pripravah na snemanje, gledaliških izkušnjah in še o marsičem drugem. Pogovor nas je zanesel tudi v večno debato med e-knjigami in fizičnim čtivom, izvedeli pa smo tudi to, kaj Johnu osebno pomenijo nagrade.

  

DAVID: Manhattan govori o izgradnji prve jedrske bombe na svetu in življenju, obkroženem z vojnimi grožnjami. Se res zanimate za znanost in vojskovanje? Ste morda temo proučili že pred snemanjem?

JOHN BENJAMIN HICKEY: No, če sem čisto iskren … Razlog, da sem postal igralec, ni bil v tem, da sem bil odličen v naravoslovju in matematiki, ravno nasprotno. Veste, moja glava je bila v matematiki in naravoslovju v oblakih in pri teh predmetih mi ni šlo dobro, vendar sem bil odličen, ko sem prišel na pouk igralstva. Ko sem torej dobil to službo, se je zame pojavila priložnost, da, kot pravimo, izpilim svojega Shakespeara in se veliko naučim o tem času v naši ameriški zgodovini, seveda pa je to tudi svetovna zgodovina, saj je spremenila svet, nas popeljala v povsem atomsko dobo, in ja, veliko sem prebral. Temeljne osnove o izdelavi bombe je ponudilo delo »izdelava atomske bombe« Richarda Rhodesa, ki je prejelo vsako veliko nagrado in je izjemna knjiga ter na začetku precej zahtevno branje, ker berete o jedrski fiziki, o kateri ne veste ničesar. Knjiga sicer zelo hitro prevzame energijo zelo hitrega trilerja, saj njeni briljantni umi tekmujejo s časom, ki ga predstavlja nemški napredek pri izdelavi bombe. Za bombo so najprej mislili, da bo samo dejstvo, da obstaja, končalo vojno, saj niso niti sanjali, da bi jo uporabili. Mislim, da je ena izmed večjih stvari, ki se dogajajo v tej seriji, trenutek, ko se moj lik Frank zave: »O moj bog, tega duha bomo izpustili iz steklenice, oni pa ga bodo uporabili. Lahko bi ravno to, kar počnemo, da bi rešili svet, uničilo svet.« Torej, odgovor na vaše vprašanje, spoznavanje jedrske fizike, in kar je še pomembneje, spoznavanje tega časa v naši in svetovni zgodovini, je bil tako rekoč izjemen razlog za vrnitev v šolo.

DAVID: Serija se dogaja leta 1940, kako težko se je prilagajati na preteklost (ali prihodnosti v nekaterih drugih primerih)? Ali uživate v tem aspektu igranja?

JOHN BENJAMIN HICKEY: Ja, ena izmed stvari, ki je olajšala snemanje, je dejstvo, da smo serijo snemali tam, kjer se je dogajala, v Los Alamosu, ki leži tik ob Santa Feju v Novi Mehiki. Gre za ruralno območje, ki ga je Oppenheimer poznal že kot otrok in ko so prišli k njemu in rekli, da moramo zgraditi to bombo, vendar ne vemo, kje lahko postavimo dovolj velik in skriven laboratorij, je Oppenheimer rekel: poznam kraj, kamor sem zahajal kot otrok, in tako smo končali v Los Alamosu. Tako smo serijo posneli v Novi Mehiki v zapuščeni bolnišnici, ki je bila zgrajena v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, mojstri pa so v njej zgradili vse lokacije, zato se mi je res zdelo, da smo popolnoma potopljeni v ta svet. Saj poznate oddajo Westworld in veste, da je bistvo te oddaje, da plačate veliko denarja in se spustite v svet, ki je popolnoma, popolnoma spremenjen, kar je nekako tako, kar smo doživeli mi. Zato ni bilo težko, saj je bil svet ustvarjen za nas in veste, zanimivo se je bilo učiti, kako kaditi cigarete brez filtrov, posebno je bilo tudi nošenje volnenih oblek sredi poletja … Toda briljantna produkcijska ekipa in režiserji so olajšali potopitev v ta čas in kraj.

DAVID: Ste uživali v kostumih, takratni modi? Kaj pa sodobna moda, vas ta zanima?

JOHN BENJAMIN HICKEY: Všeč mi je bilo. Mislim, ne morem reči, da sem rad nosil volneno obleko, ko je bilo zunaj 30 stopinj, toda oblačila so bila briljantna in dejansko resnična. Noben kos ni bil sodoben, izdelan po meri, saj so kostume kupovali v trgovinah s starinami in našli obleke iz 40. in 50. let, ki so jih nekako predelali. No, malce so jih obnovili, da ne bi popolnoma razpadle, zato je bilo vse, kar smo nosili, iz tistega obdobja. Torej, ko oblečemo kostume …, veste, veliko ljudi pravi, da oblačila naredijo človeka, ampak ko se oblečete, ko najdete klobuk, ki naj bi ga lik nosil, potem takoj veste, kdo je ta oseba. Tako sem se počutil v trenutku, ko so mi oblekli oblačila in nadeli klobuk, ki ga nosi Frank in natančno sem vedel, kdo je, vedel sem, da bo hodil drugače kot jaz. Vedel sem, da bo kadil drugače, drugače se bo nosil. Torej, v tem primeru nam je zunanjost pomagala ustvariti notranjost.

DAVID: Če bi morali v štiridesetih letih prejšnjega stoletja ostati v Los Alamosu z enim likom iz serije, koga bi izbrali?

JOHN BENJAMIN HICKEY: No, vse sem imel rad. So izjemna skupina igralcev, ki je dosegla velike uspehe v drugih serijah in v filmih, gledališču, vendar mislim, da bi verjetno moral izbrati igralko, ki je igrala mojo ženo, Olivio Williams, saj je moja velika prijateljica in mislim, da če bi z njo kje nasedla, bi lahko skupaj opravila produkcijo Taming of the Shrew. Za to vprašanje tako izberem Lydijo.

DAVID: Kaj je bil za vas najbolj vznemirljiv ali recimo najljubši del nove sezone? Mogoče zaradi zapleta, snemanja, zakulisja …

JOHN BENJAMIN HICKEY: Ja, ne da bi preveč izdal, ker je druga sezona tako izjemno vznemirljiva in napeta. Mislim, da je bila druga sezona moja najljubša, ker se tam vse stene zapirajo proti Franku, ki je briljanten jedrski fizik, je pa tudi globoko moralen človek in veteran prve svetovne vojne, zato se počuti, kot da je njegovo poslanstvo pomagati ustvariti to bombo, za katero meni, da bo ustavila vojno. In mislim, da se na začetku druge sezone Frank zares zaveda, da iz steklenice izpuščajo duha, in da ne bo rešil sveta, temveč bi dejansko lahko pospešil njegov konec. In tako začne delati vse, kar je v njegovi moči, da bi ustavil proizvodnjo te stvari. In da je ne uporabijo. In seveda, kot vemo, zgodovinski dokaz, da je to bitko izgubil. Toda gledanje Franka, ki je preživel ta čudoviti nemir, je bilo izjemno.

DAVID: Znani ste po svoji odrski, filmski in televizijski karieri. V katerem delu najbolj uživate? Kako je en del pomagal drugemu?

JOHN BENJAMIN HICKEY: Seveda si medsebojno pomagajo in drug drugega hranijo. Moram reči, saj veste, ko igrate na odru, ko ste v predstavi, recimo na Broadwayju, in je prestava uspešnica, na svetu ni nekega boljšega občutka. Nič drugega se ne kosa s tem, ko se počutite, kot da ste v središču vesolja … Moja gledališka kariera mi je toliko pomagala pri televizijski. Pravkar sem končal serijo HBO, imenovano »in treatment«, televizijsko oddajo o pacientu in terapevtki, celotna serija pa sloni na dialogu. Količina materiala, ki sem se ga moral naučiti teden za tednom, je bila skoraj nemogoča in brez gledaliških izkušenj bi šlo težko. Če ne bi imel izkušenj, ki sem jih pridobil v gledališču, bi se moral učiti vrstice in dovolj dobro poznati, kaj lahko počnem, da pred občinstvom ne napravim napake. Torej, veste, kratek odgovor na vaše vprašanje je, da vsak del drugega hrani na res odličen in ustvarjalen način, vendar nič ne nadomešča gledališča v živo, to je najboljša igralska izkušnja.

DAVID: Leta 2011 ste osvojili nagrado Tony za najboljšo uprizoritev glavnega igralca v predstavi, leta 2013 pa ste bili nominirani tudi za Primetime Emmy. Kaj vam te nominacije in nagrade pomenijo osebno in poklicno?

JOHN BENJAMIN HICKEY: No, nagrada Tony, ki sem jo dobil za predstavo The Normal Heart, je bila odlična igra, ki je zame imela globok osebni pomen. In to je bila ena izmed najbolj izjemnih izkušenj kot igralca, samo da sem to lahko dosegel. Ko to storiš in potem za to dobiš nagrado ali si nominiran zanjo, je to kot češnja na torti, kot da veš, neka dodatna stvar, na katero si ponosen. Veste, to poskušam jemati ne preveč resno, ker ne gre le za to, ampak vsekakor je lepo. Mislim, poglejte, živim v Ameriki in tu imamo radi nagrade, radi jih podeljujemo. Radi jih tudi prejemamo, so lepa stvar. Konec koncev pa nimajo prav veliko opravka z našim delom. Ko mi ljudje rečejo, katera je bila tvoja najljubša izkušnja v gledališču, odgovorim The Normal Heart in rekli bodo, oh to je zato, ker si prejel Tonyja. Ampak ne, to pravzaprav nima nič s tem, vsekakor pa je bil to lep dodatek. Čudovit.

DAVID: Izvirne knjige ali filmske priredbe? Prava knjiga ali e-knjiga?

JOHN BENJAMIN HICKEY: Če bi mi dali na izbiro e- in pravo knjigo, bi moral imeti pravo knjigo. Pravzaprav, ko se učim vrstic za predstave, ne morem uporabljati iPada, ne morem uporabljati iPhona, moram držati strani v roki ali pa se mi preprosto ne zdi, da sem to pravi jaz. Veste, zelo mi je všeč taktilna narava držanja knjige v rokah in obračanja strani. Lahko pa tudi rečem, da sem samo star in mi je to všeč. Všeč mi je starinsko.

Serija Manhattan, ki je polna skrivnosti in napetosti, je od 5. avgusta dalje na voljo vsak četrtek zvečer ob 21.45 a le v Srednji in Vzhodni Evropi na programu Epic Drama.