Pred festivalom, drugič

Zgodbe niso samotarske živali. Rastejo druga iz druge. Svoje pomene zajemajo iz sorodnih in nesorodnih zgodb, iz starejših in mlajših. Prihajajo v jatah, v rojih. So kot množica različnih glasov, ki zmorejo včasih zazveneti v harmoniji, včasih pa so samo hrup na meji poslušljivega. V zgovornem svetu namreč živimo, v svetu, ki si je za svoje komunikacijsko sredstvo izbral zgodbo. Ko človek z mislijo ne more več zaobjeti sveta, ker je ta preveč kompleksen, kaotičen in razdrobljen, pripoveduje zgodbe. In tudi, ko raziskuje, kdo je, razumevanje samega sebe poglablja tako, da drugim pripoveduje o sebi.

V antropologiji, literaturi, gledališču, filmu, novinarstvu tako v ospredje prihajajo (avto)biografske pripovedi. Prostor dajejo subjektivnemu pripovedovalcu, nezanesljivemu spominu, darežljivi možnosti samoinvencije skozi zgodbo. Družno se ob njih predajamo iluziji, da je človekovo življenje mogoče iz kaosa in naključnosti pretvoriti v zgodbo z vzroki in posledicami, v zgodbo s smislom. Morda to ni opazno na prvi pogled, a ko svoje življenje urejamo v pripoved, pri tem pogosto sledimo zgodbeni strukturi, ki smo se je nezavedno že kot otroci navzeli od pravljic. In zdi se, da vzgojeni v strukturo čudežne pravljice, tudi kot odrasli, v življenjskih zgodbah iščemo junake in upamo na srečne konce.

Da so po svetu tudi klasični pripovedovalci, prejšnja desetletja veliki zavezniki ljudske zgodbe, posegli po resničnih zgodbah kakor gradivu za pripovedovalske performanse, pove nekaj o tem, katere zgodbe se nam danes še zdi smiselno pripovedovati in poslušati. Kaže pa tudi na eno od resnic o ljudskem gradivu. Kot pripovedovalec lahko uspešno improviziraš le pri upovedovanju snovi, ki jo dobro poznaš. Ustvarjalno in svobodno se lahko igraš le z vsebino, v kateri si doma. Ljudsko pripovedno gradivo pa je, priznajmo si, za večino ljudi danes prej kurioziteta kot vitalni del vsakdanjega življenja. Kar pa je tako zunaj življenja, terja veliko večji napor, več dela, študija, počasnega spoprijateljevanja s snovjo, da bi ta spet postala živa in odrsko resnična.

Ljudske zgodbe in pesmi so bile včasih pop gradivo, dosegljivo na koncu jezika. Bile so misli in domislice, vsem dovolj razumljive. Bile so verzi, ki so človeku pomagali izraziti veselje, obup, upanje in od zaljubljenosti polno srce. Bile so gradivo za vsakdanje spopadanje s svetom. Čas ustnega je za nas, otroke elektronske kulture, nezamisljiv. Mi poznamo ljudske zgodbe že preseljene v knjige, elektronske medije, na odre, v pedagoške institucije in muzeje, že z avro kulturne dediščine, ne več samo kot zanimive podobe, ampak kot predmet poučevanja, sistematizacije, analize, vrednotenja. S stalno dostopnostjo pisnih izvirnikov jih ponavljamo drugače. Trditi, da si nekaj ponovil točno tako, kot si slišal, je, tudi če ni bilo res, v dobi ustnega zbujalo občudovanje. Pripovedovalcu in njegovemu spominu je v očeh poslušalcev večalo verodostojnost. Pripovedovalec ni razmišljal o avtorstvu, zgodbe je prejemal in po svoje pač predajal naprej. Kako zelo se ta na ponavljanju zgrajena samozavest razlikuje od izkušnje sodobnega časa! Ponavljanje za nekom je najmanj znak pomanjkanja ustvarjalnosti, če že ni prepoznano kot plagiatorstvo. Ob množični reprodukciji in možnosti neskončnega kopiranja moramo poudarjati lastno avtorstvo, a tudi pošteno navajati avtorske prispevke drugih. Pripovedovalec, ki se loteva ljudskega gradiva, je razpet med težnjo po ponavljanju in težnjo po vnašanju sprememb, po avtorstvu. V tej vmesni razdalji je veliko odtenkov. Interpret in poustvarjalec se tako v teh procesih prelivata v prirejevalca, ustvarjalca, avtorja. Formalno avtorstvo v polju ljudskega pa je zelo nedorečeno področje. Včasih je potrebno kar nekaj modrosti in znanja v presojanju, kaj je v ljudskih zgodbah vredno ponoviti in kaj je treba spremeniti. Osebna resnica pripovedovalca se ob pripovedovanju vsem nam znanih starih zgodb skriva v detajlih, drobcih, v pomenskih razpokah. Iz ljudskih zgodb se na videz ne izcedi tako zlahka, kot iz zgodb, ki temeljijo na resnični izkušnji in se zato že zaradi tega zdijo bolj zares.

Pomembno se mi zdi, da pripovedovalski festival svojemu občinstvu prinaša širok razpon različnih zgodbenih žanrov in pripovedovalskih interpretacij. In t. i. resnične zgodbe imajo v tem izboru zagotovo pomemben prostor. A vendar je treba priznati, da se v samem poimenovanju »večer resničnih zgodb« skriva paradoks. Ne iščemo namreč osebnih pričevanj prvoosebnih pripovedovalcev, ne iščemo iskrenosti. V resničnih zgodbah nas ne zanima tiste vrste resnica, ki stoji nasproti laži. Kot v svojem eseju Proti iskrenosti (objavljenem v knjigi Proofs & Theories: Essays on Poetry, 1994) zapiše ameriška pesnica Luise Glück, se odkritost in iskrenost nanašata na že znano. Odkriti govor je olajšanje in ne odkritje. Ustvarjalčeva naloga pa je dejanskost, torej aktualno resničnost pretvoriti v resnico, ki se odkrije šele med procesom pripovedovanja in poslušanja. In ni ga preizkusa, ki bi jo vnaprej potrdil. Kot bralci (ali poslušalci), piše Glück, jo prepoznamo po njenem učinku, po nenadnem navalu začudenja, občudovanja, tudi groze. In tako so, tako mislim, pripovedovanje resnične izkušnje ali ljudske pravljice ali mita samo različne poti do istega cilja.

V mojem miselnem zemljevidu na razpotju med resničnimi zgodbami in pravljicami stoji Rezija. Najbrž zato ker so rezijanske živalske zgodbe, ki so tudi po zaslugi televizijske serije postale del našega kolektivnega spomina, tako konkretne, tako lokalizirane. Usode rezijanskih zverinic so zelo blizu vsakdanjim človeškim usodam. Skozi odnose med živalmi botricami kot skozi steklo proseva konkretna življenjska realnost ljudi. Ena zverinica mi je med ponovnim prebiranjem zbirke Zverinice iz Rezije še posebej skočila pred oči: skakelj citiravec. Tisti skakelj, ki tako lepo poslika dom botri lisičici, da požanje splošno občudovanje, a je pri botrici lisičici tudi zato, »da čisti vse«. Tisti skakelj, ki vse poletje skače in poje. Ko pride zima, pa tudi njega močno zebe, le da nima zatočišča pred mrazom kot pridne rusice. Včasih mu te pred zimo ponudijo zavetje, ker vedo, da jim lahko s svojo glasbo polepša dolge zimske dni, včasih pa ga, ker po njihovem mnenju ni garal tako kot one, pustijo zmrzniti pred vrati. Skaklja citiravca smo v letu, ko se spominjamo stote obletnice rojstva Milka Matičetovega, najpomembnejšega slovenskega zbiralca pripovednega gradiva, izbrali za osrednji lik celostne podobe 22. Pripovedovalskega festivala.

Ljudska zgodba pripovedovalcu pripada samo v trenutku, ko jo pripoveduje. Potem spet pripada vsem. Ponuja se v nadaljnjo rabo. Plod pripovedovane zgodbe je lahko nova zgodba, lahko pogovor, lahko žlahtna tišina. Lahko pa za njo prav nič ne ostane. Ta festival pripravljamo tudi v upanju, da si bo od vseh zgodb, ki jih ponuja v izobilju, kakšna našla dom tudi v vaših mislih.