Si predstavljate, da imate na vaši steni sliko, ki govori, upravlja vaš dom in je hkrati lahko le to, slika, umetniška stvaritev, ki se dopolni s preostalim ambientom in notranjim dekorjem v vašem stanovanju. Približati umetnost mladim, tudi preko sodobnih naprav se zdi fascinantna, ne le preko virtualnih sprehodov, ampak tudi z dodatnimi znanji in projekti, kot je Manjkajoče mojstrovine. Projekt »Manjkajoče mojstrovine« je navdihnila knjiga zgovornega Američana Noaha Charneya, Muzej izgubljene umetnosti, ki opisuje zgodovino umetnosti skozi izgubljena dela. Umetnost se lahko izgubi na več načinov, od tatvin do vojnih žrtev ter nesreč, požarov, naravnih nesreč, namernega uničenja in še več. Oblika tega posebnega projekta ga je vodila v pripravi izbora čudovitih izgubljenih del, o katerih je pripravil kratke zgodbe, preko katerih bo ozaveščal populacijo o krhkosti umetnosti in vrednosti tega, kar imamo, ter javnost povabil k sodelovanju v zgodbah – bo morda kdo imel informacije, ki bi lahko privedle do najdbe enega od izgubljenih del? Razstava se samodejno prikaže na televizorjih Samsung The Frame v čudovitih slikah z visoko ločljivostjo, na voljo pa je tudi na spletu, kjer lahko ljudje pošiljajo teorije, ideje in zamisli o tem, kje bi lahko umetniško delo bilo.

DAVID: Kako se zgodi, da Američan zapusti za nas Slovence obljubljeno deželo Ameriko in se odloči živeti v Evropi ali celo v Sloveniji?

Noah Charney: No, Amerika je močno precenjena. V praksi nisem njen velik oboževalec – teoretično je super, toda zadnjih nekaj let resnično ni kraj, v katerem bi si želel živeti. Če si morate poiskati delo, potem je tam res lažje najti dobro plačane službe. Razen tega? Burgerji so dobri. Slovenija je boljša v skoraj vseh mogočih podrobnostih. Pa tega ne govorim na pamet, saj sem, ko sem pisal članek v časopisu Washington Post o stvareh, ki se jih Amerika lahko nauči od Slovenije, napravil konkretno raziskavo. Ko Američani izvedo, kakšno je življenje v Sloveniji, spustijo čeljusti in ne morejo verjeti, da obstaja tako krasna država. O tem lahko več preberete v dolgem poglavju moje Slovenology: Living and Traveling in the World’s Best Country. Ampak v Slovenijo sem sprva prišel iz istega razloga,kot večina moških: zaradi ljubezni. Slovenija ima zagotovo najlepše, najpametnejše in najmočnejše ženske na svetu.

DAVID: Umetnost se pogosto tretira kot rezervirano področje nekaterih odličnih strokovnjakov. Kaj je vplivalo na to, da ste povečali zanimanje za to področje? So starši pri tem igrali veliko vlogo?

Noah Charney: To je zelo staromodna ideja in precej slovenska miselnost, če lahko tako rečem, pa tudi zelo populistična je. To ne pomeni, da gre za slab način razmišljanja, ni pa to način, na katerega izobraženi ljudje v anglosaksonskem svetu razmišljajo o umetnosti. Vsakdo je lahko strokovnjak, samo nekaj časa moraš nameniti študiju in imeti dovolj strasti do tega. Torej na tem ni nič »rezerviranega«. Ideja, da se je zabavno učiti in da je umetnost zanimiva, je zagotovo prihajala od mojih staršev, vendar sem imel to srečo, da sem prejemal izjemno podporno vzgojo z vseh strani, od staršev in družinskih prijateljev do celo zelo progresivnega vrtca. Neprestano so mi govorili, da lahko delam vse, kar hočem, če le pri tem trdo delam. To so ameriške sanje (čeprav številni Američani pozabijo na del, v katerem je treba trdo delati). Moje zanimanje za umetnost je prišlo preko družinskih počitnic v Evropi (skoraj nikoli nismo hodili na počitnice na morje in nikoli na smučanje – enkrat letno smo šli v Evropo). Moj oče je psihiater in je poučeval na Yale Medical School, moja mama pa je bila profesorica francoščine na Yaleu. Tudi sam sem tam poučeval, preden sem se preselil v Slovenijo. Toda umetnost sem vzljubil med študijem v tujini skozi srednjo šolo, ko sem semester preživel v Parizu. Vključeval je pouk umetnostne zgodovine vsak delavnik popoldne v muzejih, cerkvah in gradovih. Veliko lažje se zaljubiš, ko umetnost vidiš osebno, ne pa skozi diaprojekcijo v zatemnjeni učilnici.

DAVID: Študij na Univerzi v Cambridgeu se sam po sebi zdi več kot le vsakdanje življenje, saj se me je raziskovanje zgodovine in neverjetnih zgradb resnično dotaknilo, ko sem lani obiskal Cambridge. Zakaj ste se odločili za študij tam in kako zahteven je bil ta študij?

Noah Charney: Cambridge je bil zame kot domišljijska dežela. Tam sem bil že pred izidom knjig in filmov o Harryju Potterju, toda to je najboljši način za opis. V resnici je kot Hogwarts (minus čarovnija, čeprav se zdi, da se čarobne stvari lahko zgodijo kadarkoli). Ima to avro, še posebej za Američana, saj v ZDA ne najdemo ničesar tako starega in legendarnega. Odraščal sem v New Havenu, okoli univerze Yale, ki je površno videti kot Oxford in Cambridge, a gre za nekakšno arhitekturno ponarejanje. Stavbe so bile večinoma zgrajene v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kamen pa je bil opran s kislino, da je dobil patino starosti. Kolegij, v katerem sem živel v Cambridgeu, St John’s, je bil pravzaprav iz srednjega veka, zato patina ni bila potrebna. Tam je študij tako zahteven, kot si ga naredite. Komaj sem kaj delal (to ni dobro, je pa pač tako, kot je). Kot podiplomski študent sem imel »pouk« le eno popoldne na teden, medtem ko sem preostali čas namenil delu na svoji kratki knjigi – moji diplomski nalogi, kot ji pravijo. Mislim, da je dodiplomski študij zelo drugačen in veliko bolj zahteven. Podiplomsko delo sicer res zahteva, da si sam organizator časa in delovne obremenitve, vendar sploh ni zahtevno. Čudovito je, skoraj filmsko, zelo atmofersko in tam mi je bilo všeč.

DAVID: Ste se v Londonu vsaj za trenutek počutili kot sodobni Sherlock Holmes? Vas je zanimalo reševanje primera ali ste bili kdaj dejansko del resničnega primera?

Noah Charney: Dobro vprašanje – tako sem si prvič zamislil študij umetniškega kriminala. Toda kmalu sem spoznal, da bi moral biti bolj zgodovinar kot dejanski detektiv. Večina tovrstnih kaznivih dejanj se reši, ko policija plača obveščevalcem, da izsiljujejo druge zločince, vohunijo za njimi in posredujejo informacije o tem, kdo je kaj ukradel. Vse policijske sile po svetu kriminalcem plačujejo za informacije in če ne boste imeli dodelane kriminalne mreže prijateljev ali plačanih obveščevalcev, ne boste prišli daleč. Ne gre za to, da bi se Hercule Poirot pojavil na kraju zločina in primer rešil po namigih, ki so tam ostali. Ko sem prvič začel študirati, sem upal, da je tako, a ni. Namesto tega sem bil svetovalec za resnične primere, predvsem pa sem zgodovinar in kriminolog umetniškega kriminala.

DAVID: Je še na katerem področju toliko ponarejanja kot v svetu umetnosti? Verjetno res v starodavni umetnosti, kaj pa moderna umetnost? Kaj v resnici daje sodobni umetnosti dejansko vrednost?

Noah Charney: Ponarejanja se pojavljajo povsod. Najbolj očiten primer je ponarejanje denarja, kar pomeni ustvarjanje lažnega denarja ali valute. Umetniško ponarejanje se sicer dogaja in omogoča zanimive študije primerov, vendar je to precej redko. Ponarejanje stvari, kot je luksuzno blago, je neprimerno pogostejše. Velika večina ponaredkov je umetnost 20. stoletja, po navadi dela na papirju, na primer ponarejene litografije, kot so Picasso, Dali, Chagall, Miro … Ta dela so najpogosteje ponarejena.

DAVID: Veliko se govori o tem, kako naša domača ali tuja podjetja podpirajo umetnost. Kakšne so njihove zbirke, včasih so namreč tudi nekatera slovenska podjetja imela čudovite kolekcije? V mislih imam predvsem zbirke podjetij BTC, d. d., RIKO, d. o. o., nekdanje banke Factor …?

Noah Charney: Umetnost velja za varno naložbo. Tako kot nepremičnine (če je lokacija dobra), tudi umetnost (če je umetnik znan) ne izgublja vrednosti in jo pogosto hitro pridobi. Večina večjih bank torej v umetnost ne vlaga za okras, temveč kot finančno sredstvo. Približno 98 odstotkov umetniškega financiranja vseh vrst (ne le likovne, glasbene in gledališke) v ZDA prihaja iz zasebnih skladov. ZDA so bile formirane za spodbujanje človekoljubja – za vsak dolar, ki ga podarite neprofitni organizaciji, plačate manj davka. Torej so ZDA lepo zasnovane za zasebnike in podjetja, da podpirajo umetnost in pri tem prihranijo denar za davke. V ZDA je tudi veliko posameznikov in korporacij z veliko razpoložljivega dohodka, ki ga lahko zapravijo v podporo umetnosti. Slovenija nima davčnega sistema, ki bi spodbujal donacije – v bistvu tu ni davčne ugodnosti za prihranek denarja. Slovenija ima tudi premalo zelo premožnih ljudi in korporacij, ki bi resnično podpirali umetnost. Obstajajo izjeme, vendar jih lahko preštejete na prste ene roke. Do teh zbirk nisem imel dostopa, razen nekaterih. Ekipa, ki stoji za Flaviarjem, si lasti nekaj neverjetne umetnosti, vključno s posebnimi instalacijami.