V ČETRTEK SE VIDIMO V DRAMI!
V četrtek, 23. decembra, ob 20.00 bo na Velikem odru Drame premierno uprizorjena igra znamenitega pisatelja in dramatika Milana Kundere Jacques in njegov gospodar v novem prevodu Primoža Viteza in v režiji Doriana Šilca Petka. Dramaturginja je Staša Prah, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Tina Bonča, skladatelj Laren Polič Zdravič, koreograf Matjaž Farič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak in lektor Arko. V uprizoritvi igrajo Branko Šturbej, Timon Šturbej, Pia Zemljič, Rok Vihar, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Veronika Drolc, Eva Jesenovec, Saša Pavlin Stošić in v alteraciji Gorazd Logar in Primož Vrhovec. Prvi sklop ponovitev bo na sporedu 27., 28. in 29. decembra ob 19.30 ter 30. decembra ob 17.00, naslednji pa predvidoma marca 2022.
Milan Kundera (1929) je dramo napisal leta 1971 v času po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, ko zaradi svojih političnih stališč ni mogel objavljati. Na vabilo, da pod tujim imenom priredi za oder Idiota Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, se je odzval z gledališko priredbo romana enega vodilnih predstavnikov francoskega razsvetljenstva Denisa Diderota (1722‒1787) Fatalist Jacques in njegov gospodar. Kundera v predgovoru k igri navaja vrsto razlogov za svojo odločitev, predvsem pa poudarja, da je v Diderotovem nenavadnem romanu našel v zgoščeni obliki bistvene postavke sodobne zahodne misli: inteligenco, humor in domišljijo. Razum in dvom, igrivost, relativnost vsega človeškega bistveno opredeljujejo zahodnega duha v njegovem iskanju modrosti in lepote. Obenem ga je pri Diderotu očarala sama pripovedna tehnika, s katero avtor posnema irsko-angleškega pisca Laurencea Sterna (1713‒1768) in deloma celo vključuje njegov roman Tristram Shandy. Tako Sternov kot Diderotov pripovedni postopek sta bila v svojem času nova in nenavadna. »Diderot, ki se mu poklanja Kundera, ni popolnoma tak, kot ga častijo v Franciji. Za Kundero je zlasti romanopisec – eden najizvirnejših, kar jih pozna zgodovina. Igra torej nikakor ni učna ura filozofije: pravo gledališče je, prekipevajoče od fantazije, humorja in Diderotovega igrivega racionalizma, in slavi njegovo izredno oblikovno svobodo, ki ni po Kunderovem mnenju v razvoju svetovnega romana nikoli več našla enake. To sijajno diderotovsko svobodo okuša Kundera – tako kot se okušajo prepovedane vrednote, ki nimajo prihodnosti – v času, ko je doživela Praga svoj ,konec civilizacije‘. Zato obdaja razposajenost tega ,gledališkega poklona‘ melanholična avra, kakršne v stoletju enciklopedistov niso poznali,« lahko preberemo v spremnem zapisu k francoski izdaji Jacquesa in njegovega gospodarja in Uvoda k variaciji.
Protagonista igre in uprizoritve Jacques (igra ga Branko Šturbej) in Jacquesov gospodar (igra ga Timon Šturbej) potujeta po prostranem, odprtem svetu ter se med potovanjem kratkočasita s pripovedovanjem opolzkih zgodbic in zastavljanjem težkih filozofskih vprašanj. Ob tem se ves čas sprašujeta, kdo sta, kam potujeta, ali je odgovornost oziroma krivda za lastno »usodo« njuna ali pa je določena nekje zgoraj, v nekem širšem, večjem načrtu, a nobeden od njiju ni zmožen spremembe in preobrazbe. Vsi liki v uprizoritvi poskušajo povedati svoje v glavnem ljubezenske zgodbe, skačejo drug drugemu v besedo, vdirajo drug drugemu v zgodbo in doživljajo ljubezenski zanos, telesno strast, varajo in so žrtve prevar, spletkarijo in se maščujejo, nazadnje pa so kaznovani za svoje (in tuje) napake. Ujeti v brezčasnost so pričevalci hitrosti, s katero človeštvo drvi skozi čas, in s tem živi pričevalci večnosti rojevanja novih zgodb, novih popotnikov, novih avtorjev, novih dogodkov, ki pa v seštevku težko odtehtajo neusmerjenost sveta. Dramsko besedilo in uprizoritev Jacques in njegov gospodar nas tako soočita z liki, ki so sicer že preživeli svoj družbeni čas, a mu še vedno vladajo. Vabita k preizpraševanju resnice, samoumevnosti dinamike moči ter najrazličnejših zgodb in predstav o vednosti, ki nas narativno oblikujejo na mitološki, družbeno-politični in osebni ravni. Ob tem pa opozarjata, kako daleč lahko človeka pripelje (s čustvi in subjektivnimi stališči podčrtana) zaverovanost v svoj prav, preden je sposoben doumeti, da njegova dejanja škodujejo drugim.
Kot je v gledališkem listu poudarila dramaturginja uprizoritve Staša Prah, uprizoritev Jacques in njegov gospodar ne odgovarja na ključna eksistencialna vprašanja in gledalcu ne ponudi niti rešitve niti katarzičnega očiščenja zla. Postavi nas na pot in nas skozi negativno zgodbo brez morale ali nauka sooči s stanjem duha, ki je, kakršno je, ker je takšno od zmeraj. »Vsi se za svoja zla dejanja in zle naklepe sklicujejo na nekoga tretjega. Nočejo ali pa ne zmorejo prevzeti odgovornosti in zato nihče ne zmaga pa tudi nihče ne izgubi. Ostanejo zaprti v svoje male svetove. Vrtijo se kot na vrtiljaku, ki s svojim zmernim tempom vrtenja omogoča, da lahko vztrajajo in se vrtijo in počivajo in se vrtijo in filozofirajo in se vrtijo in obsojajo in se vrtijo in se ne jemljejo preveč resno in se vrtijo in se maščujejo in se vrtijo in so kaznovani in se vrtijo in se ničesar ne naučijo in se vrtijo in se vrtijo naprej.
PCT-POGOJ ZA VSTOP
Po odloku Vlade RS je za vstop v gledališče in za ogled predstave predpisano izpolnjevanje PCT-pogoja z veljavnim potrdilom o preboleli kovidni bolezni, o cepljenju ali o negativnem rezultatu hitrega ali PCR testa na covid-19 (dokazila niso nujna za mlajše od 12 let, ki se prireditve udeležijo z ožjimi družinskimi člani oziroma skrbniki). V vseh prostorih Drame je obvezna uporaba kirurške ali FFP2 zaščitne maske.
Ker tako pač je, ker taki pač so. Uprizoritev nikakor ne bo poskušala preseči tega vrtiljaka in bo zelo natančno sledila avtorju besedilne predloge, ki pravi, da je njegovo besedilo variacija na variacijo. Ne bo kazala s prstom na posameznika, ne na specifične okoliščine današnjega trenutka, bo pa ustvarjala sliko, kako že zdavnaj ,preživeti čas‘ vztraja in proizvaja in duši in še danes biva v vseh porah našega vsakdana. Klima, v kateri živimo, je zavita v visoko intelektualno izražanje, da ne bi po naključju kdo prepoznal, kako plehke, prazne in votle duše smo. Kako smo odvisni od pozicije belega moškega, ki samo proizvaja in proizvaja in proizvaja in ne opazi, kako zasičen je prostor, kako banalni so ti proizvodi, kako kruti so postopki, kako sebični so pogledi, kako ogabni so načini in kako izpraznjeni tavajo po svetu in kako se ne marajo. Predvsem pa tudi to, kako je sistem nemočen ustaviti ta red, kako je družba nesposobna pokazati ogledalo, kako je posameznik, ne glede na spol, obsojen na propad, saj vsak lahko vse in nihče zares ne zmore nič. In kaj nam ostane? Da gremo naprej … kamorkoli …,« razmišlja dramaturginja Staša Prah v članku Kam gremo? Kdo pa ve, kam gremo …, objavljenem v gledališkem listu uprizoritve.
