V HIPU ME JE PREPRIČAL IWC PORTUGIESER CHRONOGRAPH

Deževni septembrski dnevi so nas skupaj s čudovito ekipo regijskih novinarjev in vplivnežev odpeljali v Švico, natančneje v svet urarstva znamenite urarske znamke IWC. Ogledali smo si lahko sedež družbe z muzejem, ki ohranja prvo izdelano tako imenovano žepno uro, kot sledi razvoju urarske znamke, do izrazitega sodobnega minimalizma in sodelovanja s Pantonom v edinstvenih panton odtenkih od zelene do čiste bele ali peščene. Lewis Hamilton je le eden od njihovih ambasadorjev, ki znamko kot uspešen pravi športnik pelje skozi vse zahtevne proge naprej. Tudi nas je pot vodila do nove tovarne, v kateri izdelujejo tako mehanizme kot preostale številne detajle, ki sestavljajo posamezne ure in lahko sem se usedel za mizo spretnih sestavljavcev in se preizkusil tudi sam, kako bi lahko ure in ure zapored sestavljal časomere. Izjemna izkušnja, a pot nas je vodila k okušanju lokalnih dobrot v Michelinovo priporočeno restavracijo Sommerlust. Ob koncu dneva, ko sem lahko v izjemno prostrani konferenčni sobi s pogledom na bližnjo reko pomerjal prav vsakršno od aktualnih edicij, sem kaj hitro dojel, da je Pilot tista vsakodnevna izvedenka, ki si jo želi vsak pravi moški, a moje srce je urarsko zapelo še toliko bolj ob izvedenki Portugieser Chronograph v temno modri različici iz rožnatega zlata. 

Zgodba danes izjemnega švicarskega urarskega velikana IWC se je začela leta 1868 z ameriškim inženirjem in urarjem, Florentinom Ariostom Jonesom, ki se je odločil zapustiti ZDA in odpotovati v Švico, da bi poiskal nove in boljše poslovne priložnosti. V bistvu se je želel izogniti stroškom dela v domovini in uporabiti dostopnejšo delovno silo v Švici. Kmalu zatem je ustanovil podjetje International Watch v Schaffhausnu, kjer je izkoristil moč reke Ren za poganjanje svojih strojev. S svojimi ameriškimi koreninami na čelu je IWC od takrat postal znano ime v švicarski urarski industriji, za vas pa smo pripravili zanimiv vpogled v zgodovino znamke IWC.

Florentine Ariosto Jones je bil človek z načrtom. Jones se je rodil leta 1841 v New Hampshiru in se boril v ameriški državljanski vojni. Po vojni je začel delati pri bostonskem proizvajalcu ur E. Howard & Co., kjer je sicer res lahko začel svojo kariero, vendar je imel v glavi bolj ambiciozen načrt. Načrt je bil najti mesto v Švici za začetek proizvodnje ter uvoz sodobnih strojev z onkraj oceana, ki jih bodo upravljali visokokvalificirani švicarski delavci. Sprva je bila ideja izdelovati visokokakovostne mehanizme in dele ur za ameriški trg po zelo konkurenčni ceni, kar je bila predvsem posledica nižjih stroškov dela v Švici. Tako je Florentine najprej iskal pravi kraj v francosko govorečih predelih Švice, a ni mogel najti tistega, ki bi popolnoma ustrezal njegovim potrebam. Ko je Jones srečal Johanna Heinricha Moserja – urarja in proizvajalca iz Schaffhausna v vzhodni Švici – se je vse postavilo na svoje mesto. Moser, pionir v industriji, je ravno tisti čas postavil hidravlično elektrarno, ki jo je poganjala moč reke Ren.

Ta elektrarna je zagotavljala poceni energijo in Jones je videl priložnost in se odločil ustanoviti bazo delovanja International Watch Company (IWC) v bližini elektrarne na bregovih reke. Jones je sebe in IWC kmalu ustrelil med zvezde z uvedbo naprednega »Jones kalibra« za žepne ure. Na žalost pa samo ugled ni bil dovolj. Njegov načrt izvoza v ZDA ni prinesel dovolj prihodkov, predvsem zaradi visokih uvoznih dajatev – posledično je šlo podjetje v stečaj, novi lastnik pa je postala banka Schaffhausener Handelsbank. Leta 1874 je banka spremenila IWC v delniško družbo, ki prav tako ni živela ravno dolgo. Leta 1880 je namreč podjetje znova bankrotiralo. To je bil trenutek, ko je Johannes Rauschenbach kupil podjetje in IWC uspešno zapeljal v mirnejše vode. To je bil tudi čas, ko je bila predstavljena filozofija »Probus Scafusia«. Latinski izraz predstavlja potrjeno odličnost izdelka podjetja Schaffhausen.

Leta 1940 se je tako pojavila ura Big Pilot, proti koncu tega desetletja pa še Mark 11, opremljena s priznanim antimagnetnim poljem znamke. Po drugi svetovni vojni je Albert Pellaton, ki je postal tehnični direktor pri IWC Schaffhausen, ustvaril izjemno natančen kaliber 89 – pomemben mejnik v urarski dediščini IWC Schaffhausen. Časomer je vključeval notranje ohišje iz mehkega železa, ki je zagotavljalo odlično zaščito pred poškodbami, ki jih povzročajo magnetna polja. Drugi izumi so vključevali sistem navijanja s tačko, ki je kmalu zaslovel kot sistem navijanja Pellaton. Petdeseta leta prejšnjega stoletja so predstavila model Ingenieur z naprednim sistemom navijanja, preprosto številčnico in markantnimi kazalci. Danes so te ročne ure izdelane iz inovativnih materialov, vključno s keramiko in titanom, kar kaže na napredek podjetja pri raziskavah in razvoju. IWC Yacht Club povzema šestdeseta leta prejšnjega stoletja, priljubljenost teh modelov pa je eksplodirala v času luksuzne jeklene športne dobe, v kateri so modeli, kot je do kar 200 metrov vodoodporni Aquatimer, prevzeli sceno. Med kvarčno krizo je nato model IWC Da Vinci rešil podjetje iz enega najbolj turbulentnih časov v zgodovini švicarske urarske industrije. Z izogibanjem velikim naložbam v tehnologijo je bil Da Vinci populariziran model, ki je odgovoril na potrebe tistih, ki so želeli zanesljivo in samozadostno uro. Če se pomaknemo do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, lahko predstavimo IWC-jevo prvo uro iz titana, prav tako kot tudi prefinjen sistem zapestnic, ki je uporabljal trden zatič, znotraj vsake povezave zapestnice pritrjen s ključavnico na gumb. Zasnova je omogočala zaklepanje zatiča ne glede na to, kako močno je bil izpostavljen poškodbam za izboljšano robustnost in nosljivost. Skozi zgodovino znamke IWC pa je zagotovo prišlo do številnih pomembnih sprememb.

Številne generacije Rauschenbachov so vodile družinsko podjetje in zadnji član družine Rauschenbach, ki je vodil podjetje, je bil Hans Ernst Homberger. Zaradi kvarčne krize, naraščajočih cen zlata in šibkega dolarja je bil leta 1978 prisiljen prodati IWC nemškemu podjetju VDO Adolf Schindling AG. Še ena zanimivost, tako Jaeger-LeCoultre kot Lange Uhren GmbH sta bila na določeni točki v svoji zgodovini v lasti VDO. Kasneje, leta 1991, se je VDO združil s korporacijo Mannesmann, telekomunikacijski velikan Vodafone pa je nato leta 2000 kupil Mannesmann. Kmalu zatem je Vodafone prodal IWC in druge znamke ur švicarskemu konglomeratu Richemont, pod okriljem katerega je IWC začel veliko bolj dinamično drugo življenje, ki traja še danes, bolj vznemirljivo kot kadarkoli prej.