ZGODOVINA, UMETNOST, MODA IN OBLIKOVANJE
V tem času hitrega življenjskega sloga – pogosto na žalost tudi mode – je pri mladih resnično lepo videti vračanje k tradicionalnim obrtem z modernim tvistom. Ena od takšnih pogumnih mladenk je tudi Ana Cajhen, simpatična Domžalčanka, ki neguje in razvija edinstveno znanje ustvarjanja tradicionalnih klobukov iz slame. Vse se je uradno začelo leta 2012, ko je Slamnikarski muzej v Domžalah odprl svoja vrata, a zgodba se je začela pisati že prej – Ana, takrat študentka zgodovine in hostesa v Kulturnem domu Franca Bernika, je bila namreč vedno blizu lokalne skupnosti in njeni zgodovini. Kot zaposlena v muzeju je dobila priložnost, da se pridruži tečaju izdelovanja slamnikov, organiziranem s strani Občine Domžale in Slamnikarskega muzeja, nekaj, čemur ni mogla reči ne. Ideja, da bi lahko kot vodnica turistom predstavila umetnost pristne izdelave slamnikov, je zasijala v njenih mislih. Sprva so bili začetki težki, vendar Ana ni hitro obupala, po dveh letih vztrajnega učenja in treninga je končno usvojila to obrt in začela tržiti svoje izdelke. Vse drugo je zgodovina. Preden vas prepustimo branju, pa še tole. S svojimi kreacijami Ana želi ohranjati kulturno dediščino njej tako ljubega mesta in opominjati na vse izjemne slamnikarke, ki so s svojim znanjem navduševale po vsem svetu, a ne le to, slamnikarstvo je postalo srce in duša vseh njenih strasti: zgodovine, umetnosti, mode in oblikovanja.
DAVID: Kako ste odkrili svojo strast do izdelovanja klobukov in drugih izdelkov iz slame na tradicionalen način? Kje ste se priučili svojega znanja?
Ana Cajhen: Vse se je začelo, ko smo leta 2012 odprli Slamnikarski muzej, jaz pa sem bila takrat študentka zgodovine in hostesa v Kulturnem domu Franca Bernika (upravitelj muzeja). Že odkar pomnim, sta mi lokalna skupnost in njena zgodovina blizu, zato sem občasno vodila skupine po muzejski razstavi in ko se je ponudila priložnost, da se na tečaju šivanja slamnikov, ki sta ga organizirala Občina Domžale in Slamnikarski muzej, še izučim izdelovanja slamnikov, nisem kolebala. Ideja, da vodim skupino turistov in hkrati pokažem, kako se izdela pravi slamnik, se mi je zdela briljantna. Znanje mi je predala zadnja šivalka slamnikov v tovarni Univerzale, naša muzejska demonstratorka, Joži Košak. Začetki so bili precej težavni, a se na srečo ne predam zlahka in po dobrih dveh letih sem veščino natrenirala do te mere, da sem začela tržiti svoje izdelke.
Slamnikarstvo popolnoma združuje vse moje strasti, zgodovino, umetnost, modo in oblikovanje.
DAVID: Lahko poveste več o zgodovini in kulturnem pomenu izdelkov iz slame v Sloveniji in kako je to vplivalo na vaše delo? Ima izvor vaše strasti povezavo z mestom Domžale in njegovo tradicijo?
Ana Cajhen: Slamnikarstvo na Domžalskem je v Registru nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, opredeljeno kot posebnost našega kraja in ima velik pomen lokalno, pa tudi po vsej Sloveniji, saj predstavlja obrtno in industrijsko panogo, ki je bila specifična in posebna v našem prostoru. Slamnikarstvo je dejansko formiralo Domžale iz štirih malih vasic in je temelj vsega nadaljnjega napredka. Malokdo ve, da smo imeli v zlati dobi industrializacije 25 manjših in večjih tovarn, v katerih smo sezonsko proizvedli tudi milijon slamnikov! Moja vizija ob začetku ustvarjanja je bila, da z izdelkom privabim ljudi v muzej, da tako spoznajo našo unikatno zgodbo in da s svojo pojavo opominjam na vse krasne slamnikarce, ki so hodile po svetu in predajale znanje. S tem namenom še danes vztrajam in se ne širim v butike ali na splet, ampak želim, da vsak kupec stopi v naš muzej in spozna zgodbo Domžal, šele nato zares ceni poletno pokrivalo, ki ga ima in ga tudi imenuje slamnik.
DAVID: Kaj vas je spodbudilo, da ste po začetni vnemi bolj resno zagrabili za delo s to obrtjo in ohranjali tradicionalne tehnike ustvarjanja izdelkov iz slame?
Ana Cajhen: Vzljubila sem sproščeno rokodelstvo, ko imaš um spočit in zato strašno rada sedem za »mašinco« ter odklopim hitri vrvež sodobnega sveta, pa seveda povpraševanje strank, kar sem prepoznala kot dobro poslovno priložnost. Dala sem si možnost petih let, da naredim zgodbo iz te dejavnosti, v nasprotnem primeru grem še vedno lahko nekam v službo, le obžalovanja ne bo, da nisem poskusila in sledila viziji. Dandanes sem srečna, da sem vztrajala in vlagala v to, in velikokrat rečem, da žanjem, kar sem leta sejala – pšenico.
DAVID: Bi lahko na hitro opisali postopek izdelave klobuka ali drugega izdelka iz slame, od začetka do konca po tradicionalnih metodah? Kako izberete slamo, kakšna slama je primerna?
Recept za slamnik:
- Ročno požeta in v kozolcu posušena slama
- Ročno pletena slamnata kita, približno 24 m (širši je krajec, več metrov slame potrebujemo)
- Šivalni stroj Grossmann Anita B / Willcox&Gibbs mašinca (starost več kot 100 let)
- Kalup, ki določa številko in obliko
- Notranji in zunanji trak
PRIPRAVA:
Težko opredelimo čas izdelave slamnika, a naj poskusim. Slamo, primerno za pletenje, moramo najprej ročno požeti, saj s strojnim žetjem poškodujemo bilke, ki jih potrebujemo, iz požetega naredimo butare, ki jih posušimo. Suhe bilke moramo »razkolenčkati«, očistiti, sortirati po debelini. Pletemo iz dolge pšenice ali pire. Ko imamo pripravljene snopiče, jih namočimo v vodo in začnemo spletati kite. Povprečno napletemo 2 do 3 metre v eni uri, za en povprečen slamnik pa potrebujemo 24 metrov materiala. V enem slamniku je lahko tudi več kot 30 ur ročnega dela! Ko imamo pripravljeno kito, jo zgladimo na likalniku za kite in na šivalnem stroju zašijemo v obliko s krožnim šivanjem kitke na kito, med samim šivanjem vlagamo v kalup, da se oblikovno čim bolj približamo želeni številki in obliki oglavnega dela, krajec pa z ročnim naklonom šivanja oblikujemo in poljubno širimo.
DAVID: Kako v svoje tradicionalne slamnate dizajne vključite sodobne elemente ali lastno kreativno noto? Kakšni so vaši upi in želje glede prihodnosti slamnikarstva in njegovega mesta v sodobni družbi?
Ana Cajhen: Oblikovno imamo tri glavne oglavne dele, ravnega – žirardi model, okroglega – damski in fedoro, ki ga prepoznamo dandanes kot moški model. Osnova je tradicionalna, jaz pa svojo oblikovalsko noto dodajam z nakloni krajcev in njihovo širino, pa tudi z višino oglavnega dela in seveda okrasjem. Menim, da se slamnikarstvu obeta svetla prihodnost, saj ljudje končno cenimo naravne materiale, kakovostno izdelavo, radi vemo, kdo je kaj izdelal in od kod izhaja, zgodbe za produkti nam vzbujajo poželenje in ne nazadnje sonce postaja tako nevarno močno, da se prepuščamo ideji o pokriti glavi in o kosu, ki je bil še nedolgo nazaj manj privlačen modni kos, ki pa zdaj skokovito pridobiva na veljavi.
DAVID: Na kakšen način si prizadevate ozaveščati javnost o kulturni dediščini in pomenu slamnatih izdelkov? Nudite morda delavnice, izobraževanja?
Ana Cajhen: Sprva sem želela predstaviti bistveno razliko med »slamnikom« iz celuloze ali umetnih mas in slamnikom iz prave pšenične slamnate kite preko medijev in na raznih dogodkih. V drugi fazi delovanja sem ustvarila svojo blagovno znamko, ponujala slamnike v Slamnikarskem muzeju in širila vsebinsko osnovo in zgodovinski okvir tradicije. Tretja faza, ki sem si jo zastavila, pa je prenos znanja v obliki delavnic in izobraževanj. Nekaj malega sem že realizirala, a me tu še čaka delo. Povpraševanje je postalo tako intenzivno, da bom kmalu potrebovala pomoč pri izdelavi.
DAVID: Ste se na svoji poti v vlogi mlade rokodelke, specializirane za slamnikarstvo, srečali s kakšnimi izzivi ali ovirami? Kako ste jih premagali? Kakšno mnenje so o vašem poklicu ustvarili vaši prijatelji, vrstniki?
Ana Cajhen: Seveda, prva velika ovira sta surovina, torej slama, in šivalni stroj, ki je zgodovinske vrednosti, redkost, ki je bila izdelana pred več kot 100 leti po naročilu slamnikarskih tovarnarjev in je prava mala eksotika. Prvo »mašino« sem na srečo kupila pri gospodu, ki jih je svoj čas servisiral in dala oglas na Facebook, da kupujem iz podstrehe vse, kar bi bilo namenjeno slamnikarstvu, tako sem prišla do nekaj »mašin« in začetnega materiala. Sprva je bil odziv okolice na moje delo milo rečeno začuden, ljudje so me spraševali, kako preživim kot samostojna podjetnica, in moram priznati, da je bilo zelo prekarno in težko. A vizija je bila živa in se nisem dala, pet let sem ves prihodek vlagala v podjetje in še danes se čudim, kako sem preživela. Dandanes mi je lepo, ker okolica ceni ročna dela, rokodelstvo in posebna znanja, čakam še državo in gospodarstvo, ki pripravljata zakonodajo naklonjeno takim posebnim vrstam poklicev.
DAVID: Ali nam lahko zaupate kakšno nepozabno izkušnjo ali srečanje, povezano z vašim delom s slamo, ki je na vas pustilo trajen pečat?
Ana Cajhen: Najbolj me je impresioniral gospod, ki je priletel iz Anglije, da bi me posnel pri šivanju slamnika, ki ga je naročil za svojega očeta. Tako sem občutila neizmerno ljubezen, ki jo gojijo Angleži do pokrival in to si bom zapomnila za vse večne čase.
DAVID: Imate kakšen nasvet ali besedo spodbude za nadobudne rokodelce, ki jih zanima ohranjanje tradicionalnih obrti, kot je slamnikarstvo?
Ana Cajhen: Ponudim lahko nasvet za vse, ki se podajajo na kakršnokoli karierno pot. Nasvet, ki mi ga je dal oče, in sicer: »Delaj tisto, kar res rad počneš, takrat boš dober v svojem poslu in če si dober, potem lahko živiš od svojega dela.« Vsakemu samostojnemu podjetniku pa polagam na srce, da si postavi jasno vizijo, načrt dela in si zastavi, kje bo čez leto dni, čez pet let in tako dalje, hkrati pa organizirano sledi planu, ki si ga je zastavil.
DAVID: Ali svoje tradicionalno znanje združujete tudi z drugimi, bolj konvencionalnimi oblikovalci, predvsem modnimi? Nam lahko opišete kakšno od sodelovanj?
Ana Cajhen: Strašno rada sodelujem z ljudmi, ki imajo radi svoje delo, so kreativni, polni življenja in jih preprosto občudujem. Sodelovala sem z JKH Identity, Julijo Kajo Hrovat, šli sva skupaj na LJFW in osvojili nagrado WOw sustainability, nadaljevali sodelovanje v projektu Vili van Style, kjer sem spoznala tudi Davida Bacalija in sodelujem z Barbaro Izda – Bubalina design studio, ustvarili sva linijo torbic in cekarjev – Lui, kjer združujeva dve stari obrti, slamnikarstvo in usnjarstvo. Vsi ti sodelavci so danes moji tesni prijatelji in si skupaj pomagamo pri uresničevanju ciljev. Naj omenim še projekt »Slamtenec«, ko sva z Jugošik Nino Savič razvili luč s slamnatim senčnikom.
DAVID: Nekoč so se slamniki nosili vse od Benetk do New Yorka, bi bilo to na neki način v določeni obliki še mogoče danes? Kaj bi bilo treba spremeniti po vašem mnenju?
Ana Cajhen: Nosili so se včasih in nosili se bodo v prihodnje, le razlog je drug. Včasih je bil to statusni simbol in nenapisano družbeno pravilo, da si moral imeti v javnem življenju pokrito glavo, danes in v prihodnje pa temu dejstvu botruje nestanovitno podnebje in nevarni vpliv sončnih žarkov.
DAVID: Kdo pritegne največ vaše pozornosti ob opazovanju sodobnih modnih znamk in zakaj?
Ana Cajhen: Če moram izpostaviti eno modno hišo, bom izbrala Sciaparelli, saj s svojo ekstravaganco, drznostjo in na meji z umetnostjo (skoraj) vedno umesti naglavno pokrivalo v samo središče kreacije. Kreativnost ustvarjalcev je brezčasna, kar se mi zdi v dobi prenatrpanega potrošništva bistvo mode – izdelati kos, ki bo poželjiv desetletja.
DAVID: Kje si lahko ogledamo vaše izdelke, jih kupimo vas obiščemo, spoznamo?
Ana Cajhen: Najdete me v središču Domžal, v Slamnikarskem muzeju Domžale, kjer v sklopu muzejske trgovine prodajam svoje izdelke.
SLAMNIKARSKI MUZEJ – Kajuhova 5, 1230 Domžale. Informacije: 01 / 724 84 08 ali (01 / 722 50 50) v odpiralnem času muzeja
